Page 189 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 189
O bivanjskih in življenjskih razmerah v istrskih mestih ob prihodu
3. festival hrvaške kulture, 2. festival italijanske kulture,
Buje, 11. september 1949 Piran, 1952
videli tako pri polkovniku kot pri Lucianu, ko omenja, da so se Italijani po-
čutili potisnjene v kot, ko so jim v njihove mestne hiše na silo vselili pod-
najemnike od drugod. Tega se spominja tudi priseljenec s tržaškega Krasa,
Danilo. Mimogrede namreč opaža, da sta se z mamo bolje počutila v vili z
italijanskimi lastnicami, ki so bile v podrejenem položaju zaradi prisilnega
sprejemanja novih stanovalcev, kot pri kasnejšem slovenskem lastniku, ki
je od dveh ezulk odkupil vilo v Portorožu:
[Hiša:] Od tega zlatarja je ostala do, ne vem zdaj čigava je, lahko da je
še v njihovi lasti. Hočem reči, da je bil ta odnos do tega ljubljanskega
priseljenca dosti težji kot pa odnos s tema dvema gospema. Oni sta se
prej čutili v podrejenem položaju gotovo, ker smo se pač mi kakorkoli
že, nasilno vselili v njihovo hišo. V drugem primeru pa smo se mi po-
čutili v podrejenem položaju proti nekomu, ki je imel mnogo denarja
in moči, da nas je metal ven. Tako da se je zgodba v bistvu obrnila.
Spominja se, da v zgodnjem času priseljevanj ni bilo novih gradenj, zato
so priseljence naseljevali povsod, kjer so jih lahko:
To so bile vile. Portorož je bil le neko mondeno . . . Je imel hotele in že
tudi takrat so bili tudi hoteli, ki so delali. Hotel Central, Hotel Rivie-
ra in vse tako. V teh nekaterih večjih stavbah so naselili vse te ljudi.
Deloma so bili v hišah, ki so jih zapustili Italijani že do takrat, ki jih je
bilo kar nekaj. In deloma so bili v teh velikih hišah, nič bilo zgrajeno.
187
3. festival hrvaške kulture, 2. festival italijanske kulture,
Buje, 11. september 1949 Piran, 1952
videli tako pri polkovniku kot pri Lucianu, ko omenja, da so se Italijani po-
čutili potisnjene v kot, ko so jim v njihove mestne hiše na silo vselili pod-
najemnike od drugod. Tega se spominja tudi priseljenec s tržaškega Krasa,
Danilo. Mimogrede namreč opaža, da sta se z mamo bolje počutila v vili z
italijanskimi lastnicami, ki so bile v podrejenem položaju zaradi prisilnega
sprejemanja novih stanovalcev, kot pri kasnejšem slovenskem lastniku, ki
je od dveh ezulk odkupil vilo v Portorožu:
[Hiša:] Od tega zlatarja je ostala do, ne vem zdaj čigava je, lahko da je
še v njihovi lasti. Hočem reči, da je bil ta odnos do tega ljubljanskega
priseljenca dosti težji kot pa odnos s tema dvema gospema. Oni sta se
prej čutili v podrejenem položaju gotovo, ker smo se pač mi kakorkoli
že, nasilno vselili v njihovo hišo. V drugem primeru pa smo se mi po-
čutili v podrejenem položaju proti nekomu, ki je imel mnogo denarja
in moči, da nas je metal ven. Tako da se je zgodba v bistvu obrnila.
Spominja se, da v zgodnjem času priseljevanj ni bilo novih gradenj, zato
so priseljence naseljevali povsod, kjer so jih lahko:
To so bile vile. Portorož je bil le neko mondeno . . . Je imel hotele in že
tudi takrat so bili tudi hoteli, ki so delali. Hotel Central, Hotel Rivie-
ra in vse tako. V teh nekaterih večjih stavbah so naselili vse te ljudi.
Deloma so bili v hišah, ki so jih zapustili Italijani že do takrat, ki jih je
bilo kar nekaj. In deloma so bili v teh velikih hišah, nič bilo zgrajeno.
187
