Page 473 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2023. Glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo ▪︎ Music societies in the long 19th century: Between amateur and professional culture. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 6
P. 473
povzetki
servatorija (1926) so bili predmeti harmonija, kontrapunkt in oblikoslov-
je stranski predmeti, ki so jih morali učenci ob drugih predmetih obvezno
obiskovati. Četudi so obravnavana glasbenoteoretična področja sodila med
obvezne predmete, ugotavljamo, da je predmet harmonija doživel bogatejši
razvoj v primerjavi z ostalima predmetoma. Večji razmah v razvoju pred-
meta se je dogodil v 30-ih letih 20. stoletja z nastajanjem učbeniških gra-
div Vasilija Mirka (1884–1962), Emila Komela (1875–1960) in Lucijana Mari-
je Škerjanca (1900-1973). V prispevku bomo predstavili glasbene osebnosti,
ki so s svojimi učnimi gradivi pomembno spodbudile razvoj obravnavanih
glasbenoteoretičnih predmetov vse od ustanovitve glasbene šole in konser-
vatorija pri Glasbeni matici do vključno ustanovitve Akademije za glasbo
v Ljubljani (1946).
Ključne besede: harmonija, kontrapunkt, oblikoslovje, učbeniki
Maruša Zupančič
Vloga in prispevek priseljenih glasbenikov v glasbenih
društvih na Slovenskem do razpada Avstro-Ogrske
Priseljeni glasbeniki so vse od konca 18. stoletja pa do razpada avstro-ogrske
monarhije igrali ključno vlogo pri razvoju glasbene kulture na Slovenskem.
Prihajali so večinoma z avstrijskega ozemlja in čeških dežel. Sprva so kot
skladatelji, kopisti, regentes chori, organisti, pevci in instrumentalisti pri-
spevali k razvoju glasbe v cerkvah in samostanih. V začetku 19. stoletja pa
postanejo vse pomembnejši tudi v posvetnih glasbenih prizadevanjih. Ve-
čina priseljenih glasbenikov je v »dolgem 19. stoletju« delovala v Ljubljani. S
svojim delom so ključno prispevali k nadaljnjemu obstoju kulturnih usta-
nov, kot so Filharmonična družba (Philharmonische Gesellschaft), glasbe-
na kapela Ljubljanske stolnice, Stanovsko gledališče (Ständisches Theater),
pozneje Deželno gledališče, in vojaških kapel, delovali pa so tudi kot glas-
beni učitelji v različnih ustanovah ali povsem zasebno. Proti koncu 19. sto-
letja so priseljeni glasbeniki zasedali vodilne položaje v različnih glasbenih
ustanovah: v nemških glasbenih društvih v Mariboru (Marburger philhar-
monischer Verein), Celju (Cillier Musikverein) in na Ptuju (Pettauer Mu-
sikverein), v slovenski Ljubljanski čitalnici in Glasbeni matici v Ljubljani
ter v drugih manjših glasbenih društvih. Na začetku 20. stoletja so krojili
koncertno življenje v podružnicah Glasbene matice v Novem mestu, Gori-
ci, Celju, Kranju in Trstu ter v vseslovanskem, pozneje predvsem slovensko
usmerjenem Narodnem domu v Trstu. V več kot stoletje dolgem obdobju so
na Slovensko prinesli sodoben repertoar in napisali številna glasbena dela.
471
servatorija (1926) so bili predmeti harmonija, kontrapunkt in oblikoslov-
je stranski predmeti, ki so jih morali učenci ob drugih predmetih obvezno
obiskovati. Četudi so obravnavana glasbenoteoretična področja sodila med
obvezne predmete, ugotavljamo, da je predmet harmonija doživel bogatejši
razvoj v primerjavi z ostalima predmetoma. Večji razmah v razvoju pred-
meta se je dogodil v 30-ih letih 20. stoletja z nastajanjem učbeniških gra-
div Vasilija Mirka (1884–1962), Emila Komela (1875–1960) in Lucijana Mari-
je Škerjanca (1900-1973). V prispevku bomo predstavili glasbene osebnosti,
ki so s svojimi učnimi gradivi pomembno spodbudile razvoj obravnavanih
glasbenoteoretičnih predmetov vse od ustanovitve glasbene šole in konser-
vatorija pri Glasbeni matici do vključno ustanovitve Akademije za glasbo
v Ljubljani (1946).
Ključne besede: harmonija, kontrapunkt, oblikoslovje, učbeniki
Maruša Zupančič
Vloga in prispevek priseljenih glasbenikov v glasbenih
društvih na Slovenskem do razpada Avstro-Ogrske
Priseljeni glasbeniki so vse od konca 18. stoletja pa do razpada avstro-ogrske
monarhije igrali ključno vlogo pri razvoju glasbene kulture na Slovenskem.
Prihajali so večinoma z avstrijskega ozemlja in čeških dežel. Sprva so kot
skladatelji, kopisti, regentes chori, organisti, pevci in instrumentalisti pri-
spevali k razvoju glasbe v cerkvah in samostanih. V začetku 19. stoletja pa
postanejo vse pomembnejši tudi v posvetnih glasbenih prizadevanjih. Ve-
čina priseljenih glasbenikov je v »dolgem 19. stoletju« delovala v Ljubljani. S
svojim delom so ključno prispevali k nadaljnjemu obstoju kulturnih usta-
nov, kot so Filharmonična družba (Philharmonische Gesellschaft), glasbe-
na kapela Ljubljanske stolnice, Stanovsko gledališče (Ständisches Theater),
pozneje Deželno gledališče, in vojaških kapel, delovali pa so tudi kot glas-
beni učitelji v različnih ustanovah ali povsem zasebno. Proti koncu 19. sto-
letja so priseljeni glasbeniki zasedali vodilne položaje v različnih glasbenih
ustanovah: v nemških glasbenih društvih v Mariboru (Marburger philhar-
monischer Verein), Celju (Cillier Musikverein) in na Ptuju (Pettauer Mu-
sikverein), v slovenski Ljubljanski čitalnici in Glasbeni matici v Ljubljani
ter v drugih manjših glasbenih društvih. Na začetku 20. stoletja so krojili
koncertno življenje v podružnicah Glasbene matice v Novem mestu, Gori-
ci, Celju, Kranju in Trstu ter v vseslovanskem, pozneje predvsem slovensko
usmerjenem Narodnem domu v Trstu. V več kot stoletje dolgem obdobju so
na Slovensko prinesli sodoben repertoar in napisali številna glasbena dela.
471
