Page 290 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2024. Glasbena kritika – nekoč in danes ▪︎ Music Criticism – Yesterday and Today. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 7
P. 290
glasbena kritika – nekoč in danes | music criticism – yesterday and today
und Theaterzeitung se študija opira na novejše raziskave, na podlagi kate-
rih je bilo mogoče izpeljati splošne zaključke. Omenjene so tudi pedagoške
in skladateljske dejavnosti Lvovskega ter njegovi stiki z osebnostmi češke
glasbene scene. Avtor študije pripravlja tudi nadaljevanje, osredotočeno na
Lvovskega kot skladatelja, in katalog njegovih del.
Ključne besede: Emil Břetislav Lvovský, glasba, Praga, Lvov, Dunaj, glasbeno
novinarstvo
Jernej Weiss
»Kritika kritike«: Poizkus določitve »ustreznejših« družbeno-
političnih smernic v glasbeni kritiki po drugi svetovni vojni
na Slovenskem
Akademski pevski zbor Tone Tomšič, eden izmed najuspešnejših sloven-
skih zborovskih sestavov, je leta 1956 sklenil 10-letnico svojega delovanja
obeležiti z jubilejnim koncertom. Gobec je kot zborovodja sprejel odločitev,
da naj bi na omenjenem slavnostnem koncertu po možnosti izvedli kate-
ro izmed izvirnih slovenskih celovečernih skladb, zato se je že oktobra 1954
oglasil pri skladatelju Matiji Tomcu kot »staremu prijatelju APZ in Marol-
tovemu sodelavcu« s prošnjo za uglasbitev.
Za počastitev omenjenega dogodka je Tomc napisal kantato Stara pravda,
ki je doživela praizvedbo 12. marca 1956 v veliki Unionski dvorani. Izvedba
je naletela na ostre odzive nekaterih ortodoksnejših marksističnih ideolo-
gov, ki so vodstvu zbora zamerili, da je po koncertu počastilo skladateljski
prispevek katoliškega intelektualca Matije Tomca. Na zbor so pritisnili tako
močno, da je le ta izgubil zborovodjo Radovana Gobca in skorajda razpadel.
Oznake so se iz političnega besednjaka kaj kmalu preselile v estetskega. Ta-
kratni odgovorni urednik Slovenskega poročevalca, tedaj enega izmed osre-
dnjih slovenskih dnevnih časopisov, Sergej Vošnjak je farso izkoristil kot
povod za napad na kritike, ki naj bi umetnost ocenjevali zgolj iz umetni-
ških in brez upoštevanja družbeno-političnih izhodišč. V daljšem članku z
naslovom »Kritika kritike«, manj kot mesec dni po koncertu, 8. aprila 1956
v Slovenskem poročevalcu med drugim zapiše: »Mislim, da je osnovna sla-
bost naše kulturne kritike v tem, da vsakega posameznega dela ne ocenjuje po
njegovi celoti, po njegovi splošni družbeni vlogi, temveč skuša oddvojiti neki
’estetski’, lahko bi celo rekli obrtniški del, kar naj bi bil predmet umetnostne
kritike, od splošno družbenega pomena tega dela, s čimer naj se (po možnos-
ti seveda čim manj!) ukvarjajo ’politični’ kritiki.«
290
und Theaterzeitung se študija opira na novejše raziskave, na podlagi kate-
rih je bilo mogoče izpeljati splošne zaključke. Omenjene so tudi pedagoške
in skladateljske dejavnosti Lvovskega ter njegovi stiki z osebnostmi češke
glasbene scene. Avtor študije pripravlja tudi nadaljevanje, osredotočeno na
Lvovskega kot skladatelja, in katalog njegovih del.
Ključne besede: Emil Břetislav Lvovský, glasba, Praga, Lvov, Dunaj, glasbeno
novinarstvo
Jernej Weiss
»Kritika kritike«: Poizkus določitve »ustreznejših« družbeno-
političnih smernic v glasbeni kritiki po drugi svetovni vojni
na Slovenskem
Akademski pevski zbor Tone Tomšič, eden izmed najuspešnejših sloven-
skih zborovskih sestavov, je leta 1956 sklenil 10-letnico svojega delovanja
obeležiti z jubilejnim koncertom. Gobec je kot zborovodja sprejel odločitev,
da naj bi na omenjenem slavnostnem koncertu po možnosti izvedli kate-
ro izmed izvirnih slovenskih celovečernih skladb, zato se je že oktobra 1954
oglasil pri skladatelju Matiji Tomcu kot »staremu prijatelju APZ in Marol-
tovemu sodelavcu« s prošnjo za uglasbitev.
Za počastitev omenjenega dogodka je Tomc napisal kantato Stara pravda,
ki je doživela praizvedbo 12. marca 1956 v veliki Unionski dvorani. Izvedba
je naletela na ostre odzive nekaterih ortodoksnejših marksističnih ideolo-
gov, ki so vodstvu zbora zamerili, da je po koncertu počastilo skladateljski
prispevek katoliškega intelektualca Matije Tomca. Na zbor so pritisnili tako
močno, da je le ta izgubil zborovodjo Radovana Gobca in skorajda razpadel.
Oznake so se iz političnega besednjaka kaj kmalu preselile v estetskega. Ta-
kratni odgovorni urednik Slovenskega poročevalca, tedaj enega izmed osre-
dnjih slovenskih dnevnih časopisov, Sergej Vošnjak je farso izkoristil kot
povod za napad na kritike, ki naj bi umetnost ocenjevali zgolj iz umetni-
ških in brez upoštevanja družbeno-političnih izhodišč. V daljšem članku z
naslovom »Kritika kritike«, manj kot mesec dni po koncertu, 8. aprila 1956
v Slovenskem poročevalcu med drugim zapiše: »Mislim, da je osnovna sla-
bost naše kulturne kritike v tem, da vsakega posameznega dela ne ocenjuje po
njegovi celoti, po njegovi splošni družbeni vlogi, temveč skuša oddvojiti neki
’estetski’, lahko bi celo rekli obrtniški del, kar naj bi bil predmet umetnostne
kritike, od splošno družbenega pomena tega dela, s čimer naj se (po možnos-
ti seveda čim manj!) ukvarjajo ’politični’ kritiki.«
290
