Page 220 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2025. Glasbena interpretacija: med umetniškim in znanstvenim┊Music Interpretation: Between the Artistic and the Scientific. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 8

glasbena interpretacija ... | music interpretation ...
historično informirane izdaje, kot so Bärenreiter ali Neue Mozart-Ausga-
be, že predlagajo „alternativno“ interpretacijo. Izvajalci, ki pri interpreta-
ciji uporabijo svoje globoko in obsežno znanje ter sledijo najnovejšim dog-
nanjem o izvajalski praksi Mozartovega časa, so npr. Robert Levin, Dalibor
Miklavčič, Paul Badura-Skoda idr. V prispevku se bomo osredotočili na le
en aspekt interpretacije, in sicer skladanje kadenc. Poskusili bomo osvetli-
ti proces Mozartovega skladanja s pomočjo analize njegovih in avtorjevih
kadenc, dotaknili pa se bomo tudi vprašanja, zakaj bi lastno kadenco sploh
napisali.

Kadence v klavirskih koncertih druge polovice 18. stoletja

V osemnajstem stoletju še ni obstajala jasna ločnica med skladateljem in iz-
vajalcem, kot z redkimi izjemami velja danes. Edini glasbeniki, ki so sklad-
be le izvajali, so bili amaterji (“Liebhaber”), ki niso imeli razvite sposob-
nosti komponiranja ali improvizacije in za katere so skladatelji izpisovali
okraske ter kadence. Ti so bili seveda številni, a izvajalci na najvišjem oz.
profesionalnem nivoju so bili brez izjeme tudi skladatelji. S tem ima med
drugim opraviti dejstvo, da je bila glasba, ki se je na koncertih izvajala, pre-
težno novokomponirana glasba in ne glasba iz preteklih obdobij. Pojem iz-
vajanja starejše glasbe in obujanja starih mojstrov se je razvijal le počasi in
se je razmahnil v obdobju romantike, danes pa velika večina izvajane glas-
be izvira iz preteklosti. Glasbeniki so torej izvajali svojo glasbo ali glasbo
svojih sodobnikov. Navada je bila, da so izvajalci improvizirali v nekaterih
delih svojih skladb, pa tudi pri izvajanju skladb sodobnikov.
V stavku klasicističnega klavirskega koncerta je skoraj vedno mesto,
kjer se orkester ustavi na kvartsekstakordu tonike in preneha igrati, solist
pa ima prosto pot, da zaigra solistični vložek, ki vodi v zaključni tutti or-
kestra. Ta vložek imenujemo kadenca. Izvajalec lahko zaigra prej izpisa-
no kadenco, kot je praksa pri koncertih od romantike dalje, ali improvizira
lasten vložek. Meja med improvizacijo in komponirano lastno kadenco ni
jasna, saj ima tudi improvizacija navadno določeno strukturo, ki jo določi-
mo pred izvedbo ali pa jo razumemo že intuitivno zaradi ponotranjenega
občutka za značaj stavka. Prav tako lahko kompozicija vsebuje dele, kjer ni
nujno, da vedno zaigramo enake note, morda le enako harmonijo. Koncert
v Es-duru, K. 271, ima za prvi in drugi stavek po dve kadenci, ki sta si zelo
podobni, le da je ena od njih daljša in vsebuje več materiala, kar kaže na to,

220