Page 18 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 18
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
bitve neandertalcev, ki pokopavajo svoje mrtve, jamskih umetnikov, ki slika-
jo na stene jam, ter avstralopitekov, ki korakajo po savani, so postale stalnice
našega medijskega sveta. Morda fascinacija pri publiki s temi upodobitvami
izhaja že iz same želje po potrditvi, da se je človeška kultura resnično razvi-
la in spremenila, da smo se res spremenili iz dlakavih bitij iz savane v mestne
potrošnike. Vendar kakšne so znanstvene in likovne smernice, ki so v zad-
njih nekaj stoletjih izoblikovale rekonstrukcije procesov in dogodkov človeš-
kega razvoja?
Namesto preteklosti, ki se sama ne more predstaviti, govorijo arheolo-
gi. Prav zato sta razvoj arheološke teorije in metodologije velikokrat popolno-
ma spremenila podobe preteklosti. Vse do vzpona arheologije se je zavedanje
preteklosti v okvirih zahodnega sveta raztezalo zgolj do starih Grkov ter bib
lijskih zgodb. Večina zahodnjakov je seveda verjela v pravilnost zgodb, ki so
bile napisane v knjigi Geneze, trdeč, da so ljudje potomci Noetovih sinov, ki
so bili ustvarjeni, kot Adam in Eva pred njimi, v svetu, namenjenemu njiho-
vemu izkoriščanju ter užitkom. Ni šlo zgolj za toge okove vere, temveč pred-
vsem za intelektualno priročnost. Od antike dalje ni bilo na spregled prav no-
benih argumentov, ki bi predpostavljali, da bi bilo treba zgodovino raztezati v
nedoločljivo preteklost.
Tako vse do začetka sodobne znanosti o človeku ni bilo v zahodnem sve-
tu prav nobene intelektualne potrebe, ki bi starost človeškega delovanja poti-
snila v nejasna obdobja v času pred biblijskim stvarjenjem. Arheologija je vse
to spremenila. Pokazala nam je neznane prednike, vsako ljudstvo na svetu je
obogatila s tisočletji neznane prazgodovine, z znanstvenimi pristopi in s po-
polnoma novimi oblikami pripovedi je raztegnila človeško zgodovino v nedo-
ločljivo preteklost. Čeprav se na prvi pogled zdi, da so arheologi nenevarni ro-
mantiki, ki brskajo za starinami, sodi v resnici arheologija med redke vede, ki
imajo pri ljudeh moč in avtoriteto za spreminjanje načina mišljenja o sebi, o
svoji deželi, o svoji »rasi«. Prav zaradi tega je razumljivo, da dežele investirajo
v arheologijo, zavedajo se, da, kot je to opredelil John Romer (2000, 7): »Ar-
heologija deluje direktno na popularno domišljijo.«
In prav upodobitve so sredstvo za materializacijo domišljije. Podobe so
tako izpovedne, da so se že davno osamosvojile od konteksta predstavitve in
zaživele samostojno življenje. Še več: prešle so v okvir popularne kulture. Ve-
čina se jih vrti okoli domnevnega izgleda prazgodovinskih bitij, ki so pos-
tavljena v okolje – gre za skromnost fosilnih ostankov, obogateno z avtorje-
vo domišljijo. Povratno pa imajo rekonstrukcije močan vpliv na javne in tudi
strokovne predstave o izgledu ter načinu življenja naših prednikov. Pri tem se
večinoma zanemarja dejstvo, da izvirajo rekonstrukcije iz dolgotrajnega stro-
18
bitve neandertalcev, ki pokopavajo svoje mrtve, jamskih umetnikov, ki slika-
jo na stene jam, ter avstralopitekov, ki korakajo po savani, so postale stalnice
našega medijskega sveta. Morda fascinacija pri publiki s temi upodobitvami
izhaja že iz same želje po potrditvi, da se je človeška kultura resnično razvi-
la in spremenila, da smo se res spremenili iz dlakavih bitij iz savane v mestne
potrošnike. Vendar kakšne so znanstvene in likovne smernice, ki so v zad-
njih nekaj stoletjih izoblikovale rekonstrukcije procesov in dogodkov človeš-
kega razvoja?
Namesto preteklosti, ki se sama ne more predstaviti, govorijo arheolo-
gi. Prav zato sta razvoj arheološke teorije in metodologije velikokrat popolno-
ma spremenila podobe preteklosti. Vse do vzpona arheologije se je zavedanje
preteklosti v okvirih zahodnega sveta raztezalo zgolj do starih Grkov ter bib
lijskih zgodb. Večina zahodnjakov je seveda verjela v pravilnost zgodb, ki so
bile napisane v knjigi Geneze, trdeč, da so ljudje potomci Noetovih sinov, ki
so bili ustvarjeni, kot Adam in Eva pred njimi, v svetu, namenjenemu njiho-
vemu izkoriščanju ter užitkom. Ni šlo zgolj za toge okove vere, temveč pred-
vsem za intelektualno priročnost. Od antike dalje ni bilo na spregled prav no-
benih argumentov, ki bi predpostavljali, da bi bilo treba zgodovino raztezati v
nedoločljivo preteklost.
Tako vse do začetka sodobne znanosti o človeku ni bilo v zahodnem sve-
tu prav nobene intelektualne potrebe, ki bi starost človeškega delovanja poti-
snila v nejasna obdobja v času pred biblijskim stvarjenjem. Arheologija je vse
to spremenila. Pokazala nam je neznane prednike, vsako ljudstvo na svetu je
obogatila s tisočletji neznane prazgodovine, z znanstvenimi pristopi in s po-
polnoma novimi oblikami pripovedi je raztegnila človeško zgodovino v nedo-
ločljivo preteklost. Čeprav se na prvi pogled zdi, da so arheologi nenevarni ro-
mantiki, ki brskajo za starinami, sodi v resnici arheologija med redke vede, ki
imajo pri ljudeh moč in avtoriteto za spreminjanje načina mišljenja o sebi, o
svoji deželi, o svoji »rasi«. Prav zaradi tega je razumljivo, da dežele investirajo
v arheologijo, zavedajo se, da, kot je to opredelil John Romer (2000, 7): »Ar-
heologija deluje direktno na popularno domišljijo.«
In prav upodobitve so sredstvo za materializacijo domišljije. Podobe so
tako izpovedne, da so se že davno osamosvojile od konteksta predstavitve in
zaživele samostojno življenje. Še več: prešle so v okvir popularne kulture. Ve-
čina se jih vrti okoli domnevnega izgleda prazgodovinskih bitij, ki so pos-
tavljena v okolje – gre za skromnost fosilnih ostankov, obogateno z avtorje-
vo domišljijo. Povratno pa imajo rekonstrukcije močan vpliv na javne in tudi
strokovne predstave o izgledu ter načinu življenja naših prednikov. Pri tem se
večinoma zanemarja dejstvo, da izvirajo rekonstrukcije iz dolgotrajnega stro-
18
