Page 136 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 136
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
v daljavi pred čelom ledenika ob vodi pasla čreda bizonov. Zadnja upodobitev
pa je seveda pojav človeka. Ko so prvi sončni žarki zore človeštva posijali na
rob tropskega gozda, se je iz njega pojavila skupinica ljudi v svoji prvobitni go-
loti. Zgolj moški je v roki držal palico in skupaj so si ogledovali rajsko pokra-
jino, kjer je edino vlogo znanilcev divjih živali igrala skupina razposajenih
konj, najbolj prominentno mesto v osrednjem delu slike pa je seveda igralo
tropsko drevo. Ljudje v pokrajini, ki bi lahko mirno predstavljala tudi biblij-
ski Eden, so seveda spet moderni beli Evropejci (Moser 1998, 118, fig. 5.6).
Sicer je Unger trdil, da so njegove upodobitve boljše od upodobitev nje-
govih predhodnikov, vendar je v zgodnjem delu devetnajstega stoletja zelo
težko sploh odkriti kake predhodnike. Vsekakor je Ungerjevo delo prvo vse-
bovalo serijo upodobitev narave, ki je predstavljala preteklost od začetka sve-
ta pa do trenutka, ko se je pojavil človek. Pomen tega pristopa je Martin Ru-
dwick poimenoval »ustvaritev imaginarne infrastrukture« za razvojni pogled
na živi svet (Rudwick 1989, 239). Vendar pa tudi vsaka upodobitev posebej
predstavlja izjemen imaginarni dosežek, katerega pomen nam zakrije zgolj
naša domačnost z upodobljenimi scenami. Gre za prostore, ki ne predstavlja-
jo drugega sveta – sestavljeni so iz različnih namišljenih in realnih svetov. So
produkt domišljije, kot je tudi sama davna preteklost, ki je v resnici abstrak-
ten pojem, ki se je uveljavil na podlagi domišljijskih rekonstrukcij stanja.
Pri upodabljanju različnih svetovnih kultur oziroma specifičnih posa-
meznikov in opravil so se zgodnji antropologi dotaknili tudi pomembnega
dejavnika, ki pa se je dotikal tudi načina zgodnje kapitalistične potrošnje. An-
tropologija oziroma vedenje o drugačnosti je postala del modernega sklopa
posredovanih informacij, ki so ga konzumirali predvsem višji socialni razredi.
Hkrati pa so ti korpusi vedenj začeli ustvarjati večinoma satiričen diskurz o
modi sami. Zraven okolja, telesa in dela kot takega, so prav oblačila, izhajajoč
verjetno sicer iz razmerja med puritanskim strahom pred upodobitvijo golega
telesa ter vojeristično potrebo po ustvarjanju užitka pri opazovanju golih te-
les, predstavljali poseben, predvsem likovni problem, ki se ga teorija, na kateri
so podobe temeljile, tako rekoč ni dotikala.
Na drugi strani pa se moramo zavedati, da so zraven osrednjih oseb po-
membno vlogo, ki je v veliki meri določala kontekst pripovedi, oblikovale tudi
upodobitve ozadja. V samem začetku, navezujoč se na srednjeveško tradicijo
ilustracij antičnih avtorjev, so bili ljudje postavljeni v naravo, ki jo je določala
bujna vegetacija, pri nekaterih upodobitvah jo lahko prepoznamo celo kot
tropsko. Gre za modo ne le upodobitev, ampak predvsem organizacije vrtov,
katerih izvore moramo iskati že na začetku 18. stoletja. Za razliko od franco-
skih, skrajno geometrično urejenih vrtov, se v Angliji razvije ruralni slog, slog,
136
v daljavi pred čelom ledenika ob vodi pasla čreda bizonov. Zadnja upodobitev
pa je seveda pojav človeka. Ko so prvi sončni žarki zore človeštva posijali na
rob tropskega gozda, se je iz njega pojavila skupinica ljudi v svoji prvobitni go-
loti. Zgolj moški je v roki držal palico in skupaj so si ogledovali rajsko pokra-
jino, kjer je edino vlogo znanilcev divjih živali igrala skupina razposajenih
konj, najbolj prominentno mesto v osrednjem delu slike pa je seveda igralo
tropsko drevo. Ljudje v pokrajini, ki bi lahko mirno predstavljala tudi biblij-
ski Eden, so seveda spet moderni beli Evropejci (Moser 1998, 118, fig. 5.6).
Sicer je Unger trdil, da so njegove upodobitve boljše od upodobitev nje-
govih predhodnikov, vendar je v zgodnjem delu devetnajstega stoletja zelo
težko sploh odkriti kake predhodnike. Vsekakor je Ungerjevo delo prvo vse-
bovalo serijo upodobitev narave, ki je predstavljala preteklost od začetka sve-
ta pa do trenutka, ko se je pojavil človek. Pomen tega pristopa je Martin Ru-
dwick poimenoval »ustvaritev imaginarne infrastrukture« za razvojni pogled
na živi svet (Rudwick 1989, 239). Vendar pa tudi vsaka upodobitev posebej
predstavlja izjemen imaginarni dosežek, katerega pomen nam zakrije zgolj
naša domačnost z upodobljenimi scenami. Gre za prostore, ki ne predstavlja-
jo drugega sveta – sestavljeni so iz različnih namišljenih in realnih svetov. So
produkt domišljije, kot je tudi sama davna preteklost, ki je v resnici abstrak-
ten pojem, ki se je uveljavil na podlagi domišljijskih rekonstrukcij stanja.
Pri upodabljanju različnih svetovnih kultur oziroma specifičnih posa-
meznikov in opravil so se zgodnji antropologi dotaknili tudi pomembnega
dejavnika, ki pa se je dotikal tudi načina zgodnje kapitalistične potrošnje. An-
tropologija oziroma vedenje o drugačnosti je postala del modernega sklopa
posredovanih informacij, ki so ga konzumirali predvsem višji socialni razredi.
Hkrati pa so ti korpusi vedenj začeli ustvarjati večinoma satiričen diskurz o
modi sami. Zraven okolja, telesa in dela kot takega, so prav oblačila, izhajajoč
verjetno sicer iz razmerja med puritanskim strahom pred upodobitvijo golega
telesa ter vojeristično potrebo po ustvarjanju užitka pri opazovanju golih te-
les, predstavljali poseben, predvsem likovni problem, ki se ga teorija, na kateri
so podobe temeljile, tako rekoč ni dotikala.
Na drugi strani pa se moramo zavedati, da so zraven osrednjih oseb po-
membno vlogo, ki je v veliki meri določala kontekst pripovedi, oblikovale tudi
upodobitve ozadja. V samem začetku, navezujoč se na srednjeveško tradicijo
ilustracij antičnih avtorjev, so bili ljudje postavljeni v naravo, ki jo je določala
bujna vegetacija, pri nekaterih upodobitvah jo lahko prepoznamo celo kot
tropsko. Gre za modo ne le upodobitev, ampak predvsem organizacije vrtov,
katerih izvore moramo iskati že na začetku 18. stoletja. Za razliko od franco-
skih, skrajno geometrično urejenih vrtov, se v Angliji razvije ruralni slog, slog,
136
