Page 137 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 137
zoprna opravila evolucije
ki pod krinko paradiža omogoča pobeg iz porajajočega se industrijskega sve-
ta. In čeprav je evolucionizem vseboval posamezne elemente romantike, so
bile Darwinove ideje o naravi in živalih pravo nasprotje. Če so romantiki v
naravi videli vsepovsod duhovno enotnost, potem je evolucionizem vpeljal
naravo kot projekcijo čiste kompeticije ter iz nje porajajoče se hierarhije. Seve-
da je evolucionizem postal politično zanimiv za nove bogataše, ki so se povzpe-
li na podlagi svoje sposobnosti. Ugajala jim je ideologija, ki bi njihovo delova-
nje utemeljevala kot naravni red stvari v naravi. Porajajoči se socialni
darvinizem je utemeljeval, da naravna selekcija med sposobnimi legitimizira
njihovo oblast nad revnimi. Oblast, ki pa so jo Evropejci izvajali nad ostan-
kom sveta je bila v svoji argumentaciji skoraj podobna oblasti, ki so jo ljudje iz-
vajali nad živalmi – ob koncu 19. stoletja so Evropejci ali kontrolirali ali pa po-
selili s pomočjo političnih ter vojaških pritiskov dve tretjini zemeljske oble
(Cartmill 1993, 134–135).
Drugi sistem kontrole pa je bila tudi pozicija moških v družbi, za katero
radi trdimo, da se je razvila v viktorjanski družbi ter odražala na likovnih
upodobitvah tega obdobja. Natančnejši pregled pa nam pokaže, da so se iko-
nografski modeli upodobitev aktivnih in heroičnih moških v ospredju ter
preplašenih, dojenčke pestujočih žensk v ozadju razvili neposredno iz ikono-
grafskih modelov divjih ljudi – prekinitve v kontinuiteti upodabljanj ni bilo.
Ključno vlogo v premostitvenem obdobju med 16. in 19. stoletjem, ko je zamr-
la tradicija upodabljanja divjih ljudi ter predno so se direktno začeli upodab-
ljati fosilni ljudje oziroma biološki predniki celotnega človeštva, so odigrale v
antikvarskih krogih rojene ilustracije ponatisnjenih del rimskih zgodovinar-
jev, ki so tvorile osnovo za razvoj lokalnih zgodovinskih sintez.
Primer zgodnjih lokalnih zgodovinskih del je knjiga Johna Pichardta
Korte beschryvinge van eenige Vergetene en Verborgene Antiquiteten iz leta
1660. Na upodobitvi prikazuje pogrebni prizor, kjer pokojnika sežigajo na
grmadi, okoli katere so zbrani ostali člani skupnosti. Sicer ni razumljiva priso-
tnost velikih in malih ljudi, vendar na upodobitvi opazimo, da so vse osebe
ogrnjene v krzno, na desni strani upodobitve pa se nahajata dve človeški figu-
ri – ena velika in ena majhna, ki imata v tradiciji divjih mož srednjega veka na
rami gorjačo (Moser 1998, 93, fig. 4.13)
V podobnem okviru lahko opazujemo upodobitev Starodavne družine
Germanov iz dela Germaniae Antiquae Philipa Cluveriusa iz leta 1616. V
ospredju pred skalovjem stoji skoraj gol dolgolas moški z gorjačo v roki (Mo-
ser 1998, 87, fig. 4.7). Čez ledja ter mednožje ima ogrnjeno ogrinjalo, desno
roko pa pokroviteljsko izteguje proti goli ženski, ki sedi za njim na tleh ter v
naročju pestuje dojenčka. Tudi dobrih dvesto let kasneje je Emile Bayard za
137
ki pod krinko paradiža omogoča pobeg iz porajajočega se industrijskega sve-
ta. In čeprav je evolucionizem vseboval posamezne elemente romantike, so
bile Darwinove ideje o naravi in živalih pravo nasprotje. Če so romantiki v
naravi videli vsepovsod duhovno enotnost, potem je evolucionizem vpeljal
naravo kot projekcijo čiste kompeticije ter iz nje porajajoče se hierarhije. Seve-
da je evolucionizem postal politično zanimiv za nove bogataše, ki so se povzpe-
li na podlagi svoje sposobnosti. Ugajala jim je ideologija, ki bi njihovo delova-
nje utemeljevala kot naravni red stvari v naravi. Porajajoči se socialni
darvinizem je utemeljeval, da naravna selekcija med sposobnimi legitimizira
njihovo oblast nad revnimi. Oblast, ki pa so jo Evropejci izvajali nad ostan-
kom sveta je bila v svoji argumentaciji skoraj podobna oblasti, ki so jo ljudje iz-
vajali nad živalmi – ob koncu 19. stoletja so Evropejci ali kontrolirali ali pa po-
selili s pomočjo političnih ter vojaških pritiskov dve tretjini zemeljske oble
(Cartmill 1993, 134–135).
Drugi sistem kontrole pa je bila tudi pozicija moških v družbi, za katero
radi trdimo, da se je razvila v viktorjanski družbi ter odražala na likovnih
upodobitvah tega obdobja. Natančnejši pregled pa nam pokaže, da so se iko-
nografski modeli upodobitev aktivnih in heroičnih moških v ospredju ter
preplašenih, dojenčke pestujočih žensk v ozadju razvili neposredno iz ikono-
grafskih modelov divjih ljudi – prekinitve v kontinuiteti upodabljanj ni bilo.
Ključno vlogo v premostitvenem obdobju med 16. in 19. stoletjem, ko je zamr-
la tradicija upodabljanja divjih ljudi ter predno so se direktno začeli upodab-
ljati fosilni ljudje oziroma biološki predniki celotnega človeštva, so odigrale v
antikvarskih krogih rojene ilustracije ponatisnjenih del rimskih zgodovinar-
jev, ki so tvorile osnovo za razvoj lokalnih zgodovinskih sintez.
Primer zgodnjih lokalnih zgodovinskih del je knjiga Johna Pichardta
Korte beschryvinge van eenige Vergetene en Verborgene Antiquiteten iz leta
1660. Na upodobitvi prikazuje pogrebni prizor, kjer pokojnika sežigajo na
grmadi, okoli katere so zbrani ostali člani skupnosti. Sicer ni razumljiva priso-
tnost velikih in malih ljudi, vendar na upodobitvi opazimo, da so vse osebe
ogrnjene v krzno, na desni strani upodobitve pa se nahajata dve človeški figu-
ri – ena velika in ena majhna, ki imata v tradiciji divjih mož srednjega veka na
rami gorjačo (Moser 1998, 93, fig. 4.13)
V podobnem okviru lahko opazujemo upodobitev Starodavne družine
Germanov iz dela Germaniae Antiquae Philipa Cluveriusa iz leta 1616. V
ospredju pred skalovjem stoji skoraj gol dolgolas moški z gorjačo v roki (Mo-
ser 1998, 87, fig. 4.7). Čez ledja ter mednožje ima ogrnjeno ogrinjalo, desno
roko pa pokroviteljsko izteguje proti goli ženski, ki sedi za njim na tleh ter v
naročju pestuje dojenčka. Tudi dobrih dvesto let kasneje je Emile Bayard za
137
