Page 138 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 138
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
Louisa Figuierja in njegovo delo L' homme primitif upodobil primerljivo sce-
no (Moser, Gamble 1997, 195). Tokrat sta v direktnem ospredju sicer dva večja
otroka, vendar se nad njima dviguje dominantna podoba bradatega in dolgo-
lasega moškega, ki se z desno roko naslanja na skalo, levico pa ima uprto v pas.
Okoli ledij je ogrnjen s kosom krzna, za katerega ima zataknjeno sekiro, gor-
jača pa leži ob njem na tleh, naslonjena na skalo. Ob njem naslonjena na skalo
sedi ženska, ki doji otroka. Upodobljena je svetlolasa, z golimi prsmi ter noga-
mi, pokritimi s krznom. Očitno je, da so prsi prikazane zgolj kot element, ki
označuje reprodukcijo, gole noge, ki nimajo reproduktivne funkcije, ampak
bi jih lahko opazovali kot zgolj erotičen element, pa so zakrite. V viktorjanski
javnosti je bilo prepovedano neupravičeno blatiti damo.
Podobno situacijo je prikazal Bayard na drugi ilustraciji, kjer je prikazal
zgolj par (Moser 1998, 128, fig. 5.13). Moški je spet v ospredju, možat, dolgolas
in bradat – pravzaprav je očitna portretna podobnost oziroma vsaj podobna
usmeritev zamaknjenega pogleda, ki opazuje oddaljeno dogajanje ter se s tem
skoraj izključuje iz scene. Ogrnjen v krzno in v levi roki držeč sekiro, razka-
zuje svoje noge. V ozadju, v manjši skalni duplini sedeča ženska, tokrat oble-
čena v krzneno obleko ter ozaljšana z ogrlico, pa skriva svoje gole noge za
moškim ter poveša pogled, pri čemer lahko opazovalec njenim očem sledi ter
vzpostavi z njo stik. Upodobitev moškega tako ustvarja dominantno figuro,
ki se sicer izključuje iz podobe, vendar s svojo maso v ospredju preprečuje, da
bi gledalec lahko navezal direktnem stik z atraktivno svetlolaso žensko v
ozadju.
Podoba aktivnega moškega in pasivne ženske pa nosi v sebi še enega od
predsodkov viktorijanske družbe. Spomniti se moramo, da je Darwin razla-
gal izvor inteligence kot posledico kompetence za pridobitev ter kasnejše
vzdrževanje žensk. Sicer se je zavedal, da se zaradi podedovanja inteligence
pridobljeno deli med obema spoloma, vendar inteligenčne enakosti nikoli ni
zagovarjal (Taylor 1996, 26). Tako tudi izgled žensk oziroma njihovo ravnanje
na zgodnjih upodobitvah odraža neko pomanjkanje kreativnosti, ki se v tre-
nutku ogroženosti vrne v obliko najpasivnejših oblik reagiranja. Namesto
boja za obstanek lahko pri ženskah vidimo skrušen umik v pričakovanje svo-
je usode, ki pa je vedno odvisna od nekoga drugega. Čeprav bi bilo potrebno
analizirati moderno možatost kot neodvisen historični fenomen, je bila tesno
povezana s strahovi in upanji moderne družbe. Že od samega začetka je bila
pojmovana kot enota telesa in duha – zunanja pojava in notranja krepost naj
bi sestavljali harmonično celoto, perfektno konstitucijo, kjer se vsak del naha-
ja na svojem mestu. Na drugi strani pa je moderna družba ustvarila jasno raz-
mejitev med moškim in žensko. Na začetku devetnajstega stoletja so ženske
138
Louisa Figuierja in njegovo delo L' homme primitif upodobil primerljivo sce-
no (Moser, Gamble 1997, 195). Tokrat sta v direktnem ospredju sicer dva večja
otroka, vendar se nad njima dviguje dominantna podoba bradatega in dolgo-
lasega moškega, ki se z desno roko naslanja na skalo, levico pa ima uprto v pas.
Okoli ledij je ogrnjen s kosom krzna, za katerega ima zataknjeno sekiro, gor-
jača pa leži ob njem na tleh, naslonjena na skalo. Ob njem naslonjena na skalo
sedi ženska, ki doji otroka. Upodobljena je svetlolasa, z golimi prsmi ter noga-
mi, pokritimi s krznom. Očitno je, da so prsi prikazane zgolj kot element, ki
označuje reprodukcijo, gole noge, ki nimajo reproduktivne funkcije, ampak
bi jih lahko opazovali kot zgolj erotičen element, pa so zakrite. V viktorjanski
javnosti je bilo prepovedano neupravičeno blatiti damo.
Podobno situacijo je prikazal Bayard na drugi ilustraciji, kjer je prikazal
zgolj par (Moser 1998, 128, fig. 5.13). Moški je spet v ospredju, možat, dolgolas
in bradat – pravzaprav je očitna portretna podobnost oziroma vsaj podobna
usmeritev zamaknjenega pogleda, ki opazuje oddaljeno dogajanje ter se s tem
skoraj izključuje iz scene. Ogrnjen v krzno in v levi roki držeč sekiro, razka-
zuje svoje noge. V ozadju, v manjši skalni duplini sedeča ženska, tokrat oble-
čena v krzneno obleko ter ozaljšana z ogrlico, pa skriva svoje gole noge za
moškim ter poveša pogled, pri čemer lahko opazovalec njenim očem sledi ter
vzpostavi z njo stik. Upodobitev moškega tako ustvarja dominantno figuro,
ki se sicer izključuje iz podobe, vendar s svojo maso v ospredju preprečuje, da
bi gledalec lahko navezal direktnem stik z atraktivno svetlolaso žensko v
ozadju.
Podoba aktivnega moškega in pasivne ženske pa nosi v sebi še enega od
predsodkov viktorijanske družbe. Spomniti se moramo, da je Darwin razla-
gal izvor inteligence kot posledico kompetence za pridobitev ter kasnejše
vzdrževanje žensk. Sicer se je zavedal, da se zaradi podedovanja inteligence
pridobljeno deli med obema spoloma, vendar inteligenčne enakosti nikoli ni
zagovarjal (Taylor 1996, 26). Tako tudi izgled žensk oziroma njihovo ravnanje
na zgodnjih upodobitvah odraža neko pomanjkanje kreativnosti, ki se v tre-
nutku ogroženosti vrne v obliko najpasivnejših oblik reagiranja. Namesto
boja za obstanek lahko pri ženskah vidimo skrušen umik v pričakovanje svo-
je usode, ki pa je vedno odvisna od nekoga drugega. Čeprav bi bilo potrebno
analizirati moderno možatost kot neodvisen historični fenomen, je bila tesno
povezana s strahovi in upanji moderne družbe. Že od samega začetka je bila
pojmovana kot enota telesa in duha – zunanja pojava in notranja krepost naj
bi sestavljali harmonično celoto, perfektno konstitucijo, kjer se vsak del naha-
ja na svojem mestu. Na drugi strani pa je moderna družba ustvarila jasno raz-
mejitev med moškim in žensko. Na začetku devetnajstega stoletja so ženske
138
