Page 163 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 163
množice, muzeji in metodologija
doprsni del starejše ženske z bujnimi sivimi lasmi, ki ji spet padajo na obraz.
Tudi pri tej figuri se ne moremo znebiti občutka, da je njena dejavnost v resni-
ci likovna rešitev, ki omogoča skritje ostarelega telesa pred pogledom gledalca.
Zdi se, da je prav ostareli neandertalec še najbolj podoben vsem drugim soča-
snim upodobitvam – kot da bi telesno starost, ki povzroča počasnost in oto-
pelost čutov, uporabili za karakterizacijo vseh upodobitev, uporabili za meta-
foro za nižjo evolucijsko pozicijo neandertalcev.
Upodobitve so nastale v začetku dvajsetega stoletja, ko so antropologi-
jo v Združenih državah Amerike oblikovali s svojim delom predvsem trije ve-
liki antropologi – Franz Boas, Aleš Hrdlička in Earnest A. Hooton. Boas in
Hooton sta instrumentarizirala študij antropologije na univerzah Columbi-
ji in Harvardu, Hrdlička pa je vzpostavil oddelek za fizično antropologijo v
Smithsonian Museum of Natural History. Njihov pomen za svetovno antropo-
logijo je potrebno opazovati na dveh različnih nivojih – na prvem so ustvarjali
znanstveno področje antropologije v ZDA z izkušnjami iz Evrope, kajti Boas
in Hrdlička sta bila priseljenca, na drugem pa so predvsem njihovi učenci in
nasledniki po drugi svetovni vojni vzpostavili globalno dominanco ameriške
antropologije, ki je povratno vplivala na antropologijo v Evropi.
Hooton in Hrdlička sta poskušala vprašanja kulturne zgodovine in zgo-
dovine človeških ras pojasnjevati skozi evolucionistično perspektivo – zgo-
dovinski proces je bil zanju kataliziran s silami migracij, difuzij ter mešanj,
vpogled v te procese pa so nudile analize fosilnih kosti. Na drugi strani pa je
bila Boasova pozicija nekoliko bolj zapletena. Na pozitivni strani je kritiziral
rasni determinizem ter lansiral napad proti korelacijam rasnih značilnosti ter
kulturnih dosežkov. Vzporedno pa ga je njegova kritika Lewisa H. Morgana
in Edwarda B. Taylorja vodila v močno protievolucionistično pozicijo, ki se je
prenesla tudi na njegove študente.
Hrdlička je v začetku dvajsetega stoletja želel v Združenih državah
vzpostaviti centralni antropološki inštitut, ki bi bil kopija pariškega Broca-
jevega inštituta. Ker je Boas oviral njegova prizadevanja za pridobitev financ,
se je usmeril v muzejsko delo ter vzpostavil National Museum of Natural His-
tory Smithsonian Instituta kot centralno antropološko zbirko. Njegov naj-
večji prispevek svetovni antropologiji je zagotovo leta 1918 ustanovljena revija
American Journal of Physical Anthropology, ki jo je urejal 24 let, 12 let kasne-
je pa je uspel ustanoviti tudi American Association of Physical Anthropologists
(AAPA). Med 85 ustanovnimi člani društva je bilo zgolj 18 antropologov in še
med temi zgolj 8 profesionalnih fizičnih antropologov (Armelagos, Van Ger-
ven 2003, 55–56).
163
doprsni del starejše ženske z bujnimi sivimi lasmi, ki ji spet padajo na obraz.
Tudi pri tej figuri se ne moremo znebiti občutka, da je njena dejavnost v resni-
ci likovna rešitev, ki omogoča skritje ostarelega telesa pred pogledom gledalca.
Zdi se, da je prav ostareli neandertalec še najbolj podoben vsem drugim soča-
snim upodobitvam – kot da bi telesno starost, ki povzroča počasnost in oto-
pelost čutov, uporabili za karakterizacijo vseh upodobitev, uporabili za meta-
foro za nižjo evolucijsko pozicijo neandertalcev.
Upodobitve so nastale v začetku dvajsetega stoletja, ko so antropologi-
jo v Združenih državah Amerike oblikovali s svojim delom predvsem trije ve-
liki antropologi – Franz Boas, Aleš Hrdlička in Earnest A. Hooton. Boas in
Hooton sta instrumentarizirala študij antropologije na univerzah Columbi-
ji in Harvardu, Hrdlička pa je vzpostavil oddelek za fizično antropologijo v
Smithsonian Museum of Natural History. Njihov pomen za svetovno antropo-
logijo je potrebno opazovati na dveh različnih nivojih – na prvem so ustvarjali
znanstveno področje antropologije v ZDA z izkušnjami iz Evrope, kajti Boas
in Hrdlička sta bila priseljenca, na drugem pa so predvsem njihovi učenci in
nasledniki po drugi svetovni vojni vzpostavili globalno dominanco ameriške
antropologije, ki je povratno vplivala na antropologijo v Evropi.
Hooton in Hrdlička sta poskušala vprašanja kulturne zgodovine in zgo-
dovine človeških ras pojasnjevati skozi evolucionistično perspektivo – zgo-
dovinski proces je bil zanju kataliziran s silami migracij, difuzij ter mešanj,
vpogled v te procese pa so nudile analize fosilnih kosti. Na drugi strani pa je
bila Boasova pozicija nekoliko bolj zapletena. Na pozitivni strani je kritiziral
rasni determinizem ter lansiral napad proti korelacijam rasnih značilnosti ter
kulturnih dosežkov. Vzporedno pa ga je njegova kritika Lewisa H. Morgana
in Edwarda B. Taylorja vodila v močno protievolucionistično pozicijo, ki se je
prenesla tudi na njegove študente.
Hrdlička je v začetku dvajsetega stoletja želel v Združenih državah
vzpostaviti centralni antropološki inštitut, ki bi bil kopija pariškega Broca-
jevega inštituta. Ker je Boas oviral njegova prizadevanja za pridobitev financ,
se je usmeril v muzejsko delo ter vzpostavil National Museum of Natural His-
tory Smithsonian Instituta kot centralno antropološko zbirko. Njegov naj-
večji prispevek svetovni antropologiji je zagotovo leta 1918 ustanovljena revija
American Journal of Physical Anthropology, ki jo je urejal 24 let, 12 let kasne-
je pa je uspel ustanoviti tudi American Association of Physical Anthropologists
(AAPA). Med 85 ustanovnimi člani društva je bilo zgolj 18 antropologov in še
med temi zgolj 8 profesionalnih fizičnih antropologov (Armelagos, Van Ger-
ven 2003, 55–56).
163
