Page 165 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 165
množice, muzeji in metodologija
Prvi resni kritik širšega antropološkega sistema oziroma konceptov in mode-
lov rekonstrukcij upodobitev pleistocenskih hominidov je bil Hootonov uče-
nec Carleton S. Coon. Sicer je še vedno povzemal patološko podobo neander-
talske morfologije, vendar je priznaval, da so to risarji karikatur še stopnjevali.
Opozoril je, da ne vemo ničesar o poraščenosti in barvi las ter opozoril, da so
mnoge rekonstrukcije preveč opičje kosmate (Coon 1954, 34–36). Prav tako je
bil prvi, ki je specialno anatomijo neandertalcev razlagal kot posledico adap-
tacije na hladno okolje – iz degeneriranih divjakov je naredil optimalno prila-
gojene hominide, katere je na koncu še obril, jim na glavo poveznil klobuk, ter
zatrdil, da jih takih v podzemni železnici ne bi nihče prepoznal. Pod vplivom
njegovih teorijskih prispevkov, kjer je opozarjal, da je anatomija neandertal-
cev predvsem anatomska prilagoditev na življenje v hladnem in suhem pod-
nebju, so številne sočasne rekonstrukcije kot podlago za upodobitev neander-
talcev začele uporabljati vedno bolj eskimske modele oziroma so vsaj kopirale
njihovo obleko. Stranski produkt tega procesa pa je bilo upodabljanje portre-
tov, ki niso več imeli brade.
Na drugi strani pa pri pregledu zgodovine antropologije opazimo, da je
bil stranski produkt rekonstrukcij ter preučevanja našega izvora tudi zabriso-
vanje meje med ljudmi ter neljudmi, pri čemer antropologi uporabljajo različ-
ne konstrukte za končno ločitev, kjer je naša vrsta vseeno nekoliko odmaknje-
na od ostalih. Kamena orodja, velikost možganov, jezik ter še mnoge druge
značilnosti, naj bi nas kljub podobnosti, na osnovi katere se določa sorodstvo,
na koncu le ločevale od izumrlih prednikov. In ker so bili zadnji sosedi v ple-
istocenski Evropi neandertalci, je v primeru, ko ne najdemo prepričljivih ar-
gumentov naše superiornosti, situacija obrnjena ter je ustvarjen mit o izjem-
ni inferiornosti neandertalcev. Sicer obstaja dejstvo, da so izumrli, ampak ta
značilnost združuje vse fosilne hominide, pa vendar se prav neandertalce pri-
kazuje kot največje poražence evolucijske tekme. Pri pregledu zgodovine raz-
iskav ter upodobitev pa opazimo, da so bili določeni za inferiorne že pred sa-
mim odkritjem.
Darwin je formuliral svoje evolucijske teorije brez kakršnega koli po-
znavanja procesa dednosti. V tridesetih pa se je pod nazivom moderna sinte-
za pojavil generalni konsenz o mehanizmih evolucije. V delih genetika The-
odosiusa Dobzhanskega, sistematika Ernsta Mayra in paleontologa Georga
Simphsona se je pojavila formulacija, ki je spekter vseh evolucijskih fenome-
nov zmanjšala na delovanje naravne selekcije na podedovano variacijo, ki se je
pojavila znotraj populacij. Ključna ugotovitev je bila, da vrst ne sestavljajo po-
samezniki, ki več ali manj ustrezajo nekemu osnovnemu arhetipu, ampak so
sestavljene iz skupkov variabilnih posameznikov in populacij, ki jih veže re-
165
Prvi resni kritik širšega antropološkega sistema oziroma konceptov in mode-
lov rekonstrukcij upodobitev pleistocenskih hominidov je bil Hootonov uče-
nec Carleton S. Coon. Sicer je še vedno povzemal patološko podobo neander-
talske morfologije, vendar je priznaval, da so to risarji karikatur še stopnjevali.
Opozoril je, da ne vemo ničesar o poraščenosti in barvi las ter opozoril, da so
mnoge rekonstrukcije preveč opičje kosmate (Coon 1954, 34–36). Prav tako je
bil prvi, ki je specialno anatomijo neandertalcev razlagal kot posledico adap-
tacije na hladno okolje – iz degeneriranih divjakov je naredil optimalno prila-
gojene hominide, katere je na koncu še obril, jim na glavo poveznil klobuk, ter
zatrdil, da jih takih v podzemni železnici ne bi nihče prepoznal. Pod vplivom
njegovih teorijskih prispevkov, kjer je opozarjal, da je anatomija neandertal-
cev predvsem anatomska prilagoditev na življenje v hladnem in suhem pod-
nebju, so številne sočasne rekonstrukcije kot podlago za upodobitev neander-
talcev začele uporabljati vedno bolj eskimske modele oziroma so vsaj kopirale
njihovo obleko. Stranski produkt tega procesa pa je bilo upodabljanje portre-
tov, ki niso več imeli brade.
Na drugi strani pa pri pregledu zgodovine antropologije opazimo, da je
bil stranski produkt rekonstrukcij ter preučevanja našega izvora tudi zabriso-
vanje meje med ljudmi ter neljudmi, pri čemer antropologi uporabljajo različ-
ne konstrukte za končno ločitev, kjer je naša vrsta vseeno nekoliko odmaknje-
na od ostalih. Kamena orodja, velikost možganov, jezik ter še mnoge druge
značilnosti, naj bi nas kljub podobnosti, na osnovi katere se določa sorodstvo,
na koncu le ločevale od izumrlih prednikov. In ker so bili zadnji sosedi v ple-
istocenski Evropi neandertalci, je v primeru, ko ne najdemo prepričljivih ar-
gumentov naše superiornosti, situacija obrnjena ter je ustvarjen mit o izjem-
ni inferiornosti neandertalcev. Sicer obstaja dejstvo, da so izumrli, ampak ta
značilnost združuje vse fosilne hominide, pa vendar se prav neandertalce pri-
kazuje kot največje poražence evolucijske tekme. Pri pregledu zgodovine raz-
iskav ter upodobitev pa opazimo, da so bili določeni za inferiorne že pred sa-
mim odkritjem.
Darwin je formuliral svoje evolucijske teorije brez kakršnega koli po-
znavanja procesa dednosti. V tridesetih pa se je pod nazivom moderna sinte-
za pojavil generalni konsenz o mehanizmih evolucije. V delih genetika The-
odosiusa Dobzhanskega, sistematika Ernsta Mayra in paleontologa Georga
Simphsona se je pojavila formulacija, ki je spekter vseh evolucijskih fenome-
nov zmanjšala na delovanje naravne selekcije na podedovano variacijo, ki se je
pojavila znotraj populacij. Ključna ugotovitev je bila, da vrst ne sestavljajo po-
samezniki, ki več ali manj ustrezajo nekemu osnovnemu arhetipu, ampak so
sestavljene iz skupkov variabilnih posameznikov in populacij, ki jih veže re-
165
