Page 174 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 174
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
čin, ki sporoča, da gre pri pogledu za komunikacijo med dvema enakima ude-
ležencema.
Dobra tri desetletja kasneje zgledajo podobne ilustracije kljub vsemu ne-
koliko spremenjeno. Če bi opazovali ilustracijo Giovannija Casellija, pri kate-
ri je sodeloval tudi Bernard Wood, je vidno, da so spremembe tukaj drugačne
– vzravnana drža se pojavi nenadoma, upodobljenci ne korakajo enakomerno,
njihova drža je razgibana in dinamiko lahko razumemo kot priznavanje sko-
kov in zastojev evolucije. Kulturna evolucija je še vedno enakomerno razpore-
jena po vsej vrsti, pri čemer gre spet za upodobitve od krepelca do kopja, konec
evolucije pa predstavlja podoba očitnega znanstvenika (očitna je podobnost z
B. Woodom), ovešenega s fotoaparatom ter mapami in lopato v roki (Wood
1976, 2–3). Zadnja upodobitev nas ne nagovarja h komunikaciji, temveč nas s
svojo podobo vzpodbuja k preučevanju človeške evolucije. Še vedno pa upo-
dobitev ohranja dva poglavitna elementa starejše upodobitve – vsi korakajoči
so obrnjeni strogo naprej ter oblačila se, kljub dejstvu, da je poraščenost tele-
sa izginila že zelo zgodaj, pojavijo šele zelo pozno. Vzporedno z obleko je enak
tudi korak, zgolj zadnji upodobljeni antropolog je, vedoč, da njegovo telo po-
krivajo obleke, zakorakal naprej z levo nogo. Morda pa je to subtilno skrita
metafora za emancipatorni potencial znanosti?
Hkrati pa postanemo pozorni na še en dejavnik – če so za razliko od
prejšnje upodobitve udeleženci goli, je sedaj postala jasno prepoznavna nji-
hova svetla koža in to kljub zavedanju, da je večji del človeške evolucije po-
tekal prav v Afriki. Ko je Diane Gifford-Gonzales primerjala večje število
poljudnoznanstvenih rekonstrukcij, je opazila, da se nižje razviti hominidi
navadno upodabljajo temnejši od sodobnega človeka, ki je navadno prika-
zan popolnoma bel (Gifford-Gonzales 1998, 78–79). Ali lahko v tem razbere-
mo segregacijske ostanke zgodnjega evolucionizma, ki je temnopolte rase člo-
veštva razlagal kot evolucijsko zaostale? Gre za skupek nerodnih in vedno se
ponavljajočih konvencij, ki ne temeljijo na znanstvenih spoznanjih, ampak na
repeticiji v sedanjosti popolnoma zastarelih in absurdnih vzorcev.
Tako upodobitve, ki prikazujejo socialno življenje, navadno v taborih,
vedno izključujejo otroke in ostarele ter ženske iz aktivnejših vlog. Sicer ne
moremo zanikati, da spolna delitev dela ni obstajala, vendar te upodobitve
žensko delo prikazujejo pokroviteljsko in implicitno nakazujejo, da je zgolj
moško delo imelo evolucijski pomen. Tako je sklop standardnih upodobitev
omejen na večno prisotnost moških in skoraj nikoli ne prikazuje žensk oziro-
ma žensk, ostarelih in otrok samih. Pri čemer imajo ilustratorji očitno največji
problem prav z upodobitvami najstnikov, starostne skupine med otroki in od-
raslimi, ki v rekonstrukcijah skoraj nikoli ne obstaja – domnevamo lahko, da
174
čin, ki sporoča, da gre pri pogledu za komunikacijo med dvema enakima ude-
ležencema.
Dobra tri desetletja kasneje zgledajo podobne ilustracije kljub vsemu ne-
koliko spremenjeno. Če bi opazovali ilustracijo Giovannija Casellija, pri kate-
ri je sodeloval tudi Bernard Wood, je vidno, da so spremembe tukaj drugačne
– vzravnana drža se pojavi nenadoma, upodobljenci ne korakajo enakomerno,
njihova drža je razgibana in dinamiko lahko razumemo kot priznavanje sko-
kov in zastojev evolucije. Kulturna evolucija je še vedno enakomerno razpore-
jena po vsej vrsti, pri čemer gre spet za upodobitve od krepelca do kopja, konec
evolucije pa predstavlja podoba očitnega znanstvenika (očitna je podobnost z
B. Woodom), ovešenega s fotoaparatom ter mapami in lopato v roki (Wood
1976, 2–3). Zadnja upodobitev nas ne nagovarja h komunikaciji, temveč nas s
svojo podobo vzpodbuja k preučevanju človeške evolucije. Še vedno pa upo-
dobitev ohranja dva poglavitna elementa starejše upodobitve – vsi korakajoči
so obrnjeni strogo naprej ter oblačila se, kljub dejstvu, da je poraščenost tele-
sa izginila že zelo zgodaj, pojavijo šele zelo pozno. Vzporedno z obleko je enak
tudi korak, zgolj zadnji upodobljeni antropolog je, vedoč, da njegovo telo po-
krivajo obleke, zakorakal naprej z levo nogo. Morda pa je to subtilno skrita
metafora za emancipatorni potencial znanosti?
Hkrati pa postanemo pozorni na še en dejavnik – če so za razliko od
prejšnje upodobitve udeleženci goli, je sedaj postala jasno prepoznavna nji-
hova svetla koža in to kljub zavedanju, da je večji del človeške evolucije po-
tekal prav v Afriki. Ko je Diane Gifford-Gonzales primerjala večje število
poljudnoznanstvenih rekonstrukcij, je opazila, da se nižje razviti hominidi
navadno upodabljajo temnejši od sodobnega človeka, ki je navadno prika-
zan popolnoma bel (Gifford-Gonzales 1998, 78–79). Ali lahko v tem razbere-
mo segregacijske ostanke zgodnjega evolucionizma, ki je temnopolte rase člo-
veštva razlagal kot evolucijsko zaostale? Gre za skupek nerodnih in vedno se
ponavljajočih konvencij, ki ne temeljijo na znanstvenih spoznanjih, ampak na
repeticiji v sedanjosti popolnoma zastarelih in absurdnih vzorcev.
Tako upodobitve, ki prikazujejo socialno življenje, navadno v taborih,
vedno izključujejo otroke in ostarele ter ženske iz aktivnejših vlog. Sicer ne
moremo zanikati, da spolna delitev dela ni obstajala, vendar te upodobitve
žensko delo prikazujejo pokroviteljsko in implicitno nakazujejo, da je zgolj
moško delo imelo evolucijski pomen. Tako je sklop standardnih upodobitev
omejen na večno prisotnost moških in skoraj nikoli ne prikazuje žensk oziro-
ma žensk, ostarelih in otrok samih. Pri čemer imajo ilustratorji očitno največji
problem prav z upodobitvami najstnikov, starostne skupine med otroki in od-
raslimi, ki v rekonstrukcijah skoraj nikoli ne obstaja – domnevamo lahko, da
174
