Page 41 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 41
divji ljudje
ši. Obrobna pozicija ženske oziroma njena upodobitev je renesančni impera-
tiv, ki ga najlažje ilustriramo s citati iz da Vincijevega Traktata o slikarstvu,
kjer uči, da: »Ženske moramo prikazovati s sramežljivimi kretnjami, s skupaj
stisnjenimi nogami in sklenjenih rok, glave naj povešajo in nagibajo vstran.«
(Da Vinci 2005, 81.)
Drugi dejavnik je dojenček v materinih rokah – že pri upodobitvah div-
jih ljudi se pokaže nelagodnost umetnikov pri prikazovanju otrok. Ti so bili
v sredn jem veku v trenutku, ko so lahko preživeli samostojno brez pozornos-
ti mater ali pestunj, nekje v starosti od 5 do 7 let, vrženi v svet odraslih – tako
življenjsko kot tudi likovno. Pridružili so se odraslim pri njihovih opravilih
in igrah, pa najsi so bili dvorjani ali delavci, prejeli so znanja svojega poklica s
tem, da so se vključili v dnevne rutine življenja in dela tistih, ki so že bili izu-
čeni (Heywood 2001, 11). Posledično so morali umetniki, da bi prikazali dru-
žino, upodobiti otroka v starosti, ko je bil še neločljivo vezan na mater.
Tako je na upodobitvi Adama in Eve iz Nürenberške kronike upodoblje-
na Eva, kako doji Abela, medtem ko jo Kajn drži za ogrinjalo (Moser 1998, 42,
fig. 3.2). Kljub postavitvi v divjo naravo s skalovjem in potokom v ozadju ter
dejstvu, da je Adam oblečen v krzneno oblačilo, oziroma, da slednje leze Evi
izpod ogrinjala, je zaradi dogajanja na podobi popolnoma jasno, da ne gre za
upodobitev divjih ljudi, ampak Adama in Eve – Adam namreč z motiko ob-
deluje zemljo. Očitno gre za prikaz Geneze (1 Mz 3,17–19), kjer ob izgonu Bog
ukazuje, da bodo ljudje jedli poljsko rastlinje in kruh v potu svojega obraza –
tako kljub temu, da avtor prikazuje Adama in Evo podobno kot divje ljudi, v
bistvu prikazuje začetek civilizacije, začetek obdelovanja zemlje, začetek kul-
tiviranja pokrajine.
Še lažje je razumljivo, če podobo primerjamo z upodobitvijo druži-
ne divjih ljudi, ki jo hrani dunajska Albertina (Husband 1980, 11). Osebe so
postavljene v podobno naravno ozadje, ob izvir, vendar osebe z lahkoto prepo-
znamo kot divje ljudi. Predvsem, za razliko od Adama, divji ljudje ne počnejo
ničesar oziroma ne počnejo ničesar civilizatornega, ampak se zgolj predajajo
sladkemu brezdelju. Tudi vse prikazane osebe so gole in po telesu poraščene z
dlako, pri čemer dojenček v ženskinem naročju še ni poraščen, otrok, ki drži
za rame moškega, pa je že.
Osnovna enota upodobljenih zgodb v srednjeveški umetnosti je bila člo-
veška figura. Michael Baxandall je sicer izpostavljal, da je njen značaj bil od-
visen predvsem od načina gibanja, ki naj bi ga bralec podobe ustrezno razu-
mel, ter je njeno fiziognomijo izpostavil kot stransko lastnost prikaza značaja
(Baxandall 1999, 72). V primeru divjih mož je predvsem njihov izgled uteme-
41
ši. Obrobna pozicija ženske oziroma njena upodobitev je renesančni impera-
tiv, ki ga najlažje ilustriramo s citati iz da Vincijevega Traktata o slikarstvu,
kjer uči, da: »Ženske moramo prikazovati s sramežljivimi kretnjami, s skupaj
stisnjenimi nogami in sklenjenih rok, glave naj povešajo in nagibajo vstran.«
(Da Vinci 2005, 81.)
Drugi dejavnik je dojenček v materinih rokah – že pri upodobitvah div-
jih ljudi se pokaže nelagodnost umetnikov pri prikazovanju otrok. Ti so bili
v sredn jem veku v trenutku, ko so lahko preživeli samostojno brez pozornos-
ti mater ali pestunj, nekje v starosti od 5 do 7 let, vrženi v svet odraslih – tako
življenjsko kot tudi likovno. Pridružili so se odraslim pri njihovih opravilih
in igrah, pa najsi so bili dvorjani ali delavci, prejeli so znanja svojega poklica s
tem, da so se vključili v dnevne rutine življenja in dela tistih, ki so že bili izu-
čeni (Heywood 2001, 11). Posledično so morali umetniki, da bi prikazali dru-
žino, upodobiti otroka v starosti, ko je bil še neločljivo vezan na mater.
Tako je na upodobitvi Adama in Eve iz Nürenberške kronike upodoblje-
na Eva, kako doji Abela, medtem ko jo Kajn drži za ogrinjalo (Moser 1998, 42,
fig. 3.2). Kljub postavitvi v divjo naravo s skalovjem in potokom v ozadju ter
dejstvu, da je Adam oblečen v krzneno oblačilo, oziroma, da slednje leze Evi
izpod ogrinjala, je zaradi dogajanja na podobi popolnoma jasno, da ne gre za
upodobitev divjih ljudi, ampak Adama in Eve – Adam namreč z motiko ob-
deluje zemljo. Očitno gre za prikaz Geneze (1 Mz 3,17–19), kjer ob izgonu Bog
ukazuje, da bodo ljudje jedli poljsko rastlinje in kruh v potu svojega obraza –
tako kljub temu, da avtor prikazuje Adama in Evo podobno kot divje ljudi, v
bistvu prikazuje začetek civilizacije, začetek obdelovanja zemlje, začetek kul-
tiviranja pokrajine.
Še lažje je razumljivo, če podobo primerjamo z upodobitvijo druži-
ne divjih ljudi, ki jo hrani dunajska Albertina (Husband 1980, 11). Osebe so
postavljene v podobno naravno ozadje, ob izvir, vendar osebe z lahkoto prepo-
znamo kot divje ljudi. Predvsem, za razliko od Adama, divji ljudje ne počnejo
ničesar oziroma ne počnejo ničesar civilizatornega, ampak se zgolj predajajo
sladkemu brezdelju. Tudi vse prikazane osebe so gole in po telesu poraščene z
dlako, pri čemer dojenček v ženskinem naročju še ni poraščen, otrok, ki drži
za rame moškega, pa je že.
Osnovna enota upodobljenih zgodb v srednjeveški umetnosti je bila člo-
veška figura. Michael Baxandall je sicer izpostavljal, da je njen značaj bil od-
visen predvsem od načina gibanja, ki naj bi ga bralec podobe ustrezno razu-
mel, ter je njeno fiziognomijo izpostavil kot stransko lastnost prikaza značaja
(Baxandall 1999, 72). V primeru divjih mož je predvsem njihov izgled uteme-
41
