Page 43 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 43
divji ljudje
rah – skratka: v manj evangeliziranih delih srednjeveške Evrope. Opisi teh
notranj ih divjakov so bili dvoumni: vsebovali so tako konkretne opise kot fik-
tivne zgodbe. Vsem pa je bilo skupno, da so v skupino srednjeveških margi-
nalcev vedno sodila sosednja ljudstva, katerih način življenja se je vrtel oko-
li drugačnih načinov produkcije in ni bil koncentriran v vaških in mestnih
skupnostih. Tako so Baski v opisih Aiméryja Picauda ter prebivalci Pripjat-
skih močvirij Guntherja iz Pairisa necivilizirani divjaki, vendar so opisi Pru-
sov Adama Bremenskega ter Tatarov Marka Pola nekoliko drugačni. Za sre-
dnjeveško percepcijo so dokaj šokantni – poganski Prusi naj bi bili krepostni,
»ker prezirajo zlato«, Polo pa opisuje kot »nedolžne Tatare« ljudstvo, ki je
veljalo za poosebljenje zla in uničenja v popularni srednjeveški literaturi (Fer-
nández-Armesto 2005, 99–101). Opazimo lahko, da se je velik del imaginarija
ter atributov »plemenitega divjaka« iz kasnejših stoletij izoblikoval že v sre-
dnjem veku z opisi krepostnih poganov.
Prav tako so divje može intenzivno upodabljali na vrhunskih predmetih
srednjeveške umetnosti in umetne obrti v obdobju od 14. pa vse do 16. stole-
tja. V konvencionalnem ikonografskem kontekstu se je divji mož upodabljal
skupaj z damami ali kot simbol čutne izpolnitve v idiličnem okolju ali pa kot
poosebitev strasti. Za razliko od kultiviranega viteza ne more omejiti svojega
gona, da bi do dame izražal zgolj občudovanje. Z njeno ugrabitvijo se vzposta-
vi kot antiteza civilizirane družbe, ki je v viteški ideologiji povzdigovala pred-
vsem samoobvladovanje moškega. S svojim dejanjem divji mož sproži neizo-
gibno soočenje z vitezom, v katerem ne more zmagati.
Podoba je našla svoje mesto tudi med upodobitvami na poznosrednjeve-
ških skrinjicah v nemških deželah. Divji možje so bili prikazani v okviru cikla,
kjer je dama ukrotila živalske strasti svojega snubca. Lep primer je skrinjica, ki
jo hrani Museum für Angewandte Kunst v Kölnu, na kateri se potegujeta div-
ji mož in mladi vitez za naklonjenost dame (Husband 1980, 86). Na desni stra-
nici skrinjice je upodobljen divji mož, ki grabi po dami, medtem ko vitez, na-
mesto, da bi z orožjem branil njeno čast, dami ponuja prstan. V trojici lahko
opazujemo več plasti dogajanja: ne gre zgolj za nasprotje med divjim možem,
ki predstavlja čutnost, ter uglajenim vitezom, ki predstavlja civiliziranost, am-
pak tudi prstan prinaša dodatni pomen. Predstavlja pred Bogom potrjeno civi-
lizirano zvezo, zakrament, za katerega je divji mož prikrajšan. Predvsem pa je
zanimiv konec zgodbe, upodobljen na levi stranici skrinjice: dama se odloči za
kuštravega ugrabitelja ter z njim igra šah, pri čemer elegantno posedenemu div-
jemu možu na zapestju kot simbol plemičev sedi lovski sokol.
Za razlago upodobitve sta bila podana dva nekoliko različna pogleda.
Michael Camille meni, da je bila skrinjica izdelana za naročnika, ki je bil veli-
43
rah – skratka: v manj evangeliziranih delih srednjeveške Evrope. Opisi teh
notranj ih divjakov so bili dvoumni: vsebovali so tako konkretne opise kot fik-
tivne zgodbe. Vsem pa je bilo skupno, da so v skupino srednjeveških margi-
nalcev vedno sodila sosednja ljudstva, katerih način življenja se je vrtel oko-
li drugačnih načinov produkcije in ni bil koncentriran v vaških in mestnih
skupnostih. Tako so Baski v opisih Aiméryja Picauda ter prebivalci Pripjat-
skih močvirij Guntherja iz Pairisa necivilizirani divjaki, vendar so opisi Pru-
sov Adama Bremenskega ter Tatarov Marka Pola nekoliko drugačni. Za sre-
dnjeveško percepcijo so dokaj šokantni – poganski Prusi naj bi bili krepostni,
»ker prezirajo zlato«, Polo pa opisuje kot »nedolžne Tatare« ljudstvo, ki je
veljalo za poosebljenje zla in uničenja v popularni srednjeveški literaturi (Fer-
nández-Armesto 2005, 99–101). Opazimo lahko, da se je velik del imaginarija
ter atributov »plemenitega divjaka« iz kasnejših stoletij izoblikoval že v sre-
dnjem veku z opisi krepostnih poganov.
Prav tako so divje može intenzivno upodabljali na vrhunskih predmetih
srednjeveške umetnosti in umetne obrti v obdobju od 14. pa vse do 16. stole-
tja. V konvencionalnem ikonografskem kontekstu se je divji mož upodabljal
skupaj z damami ali kot simbol čutne izpolnitve v idiličnem okolju ali pa kot
poosebitev strasti. Za razliko od kultiviranega viteza ne more omejiti svojega
gona, da bi do dame izražal zgolj občudovanje. Z njeno ugrabitvijo se vzposta-
vi kot antiteza civilizirane družbe, ki je v viteški ideologiji povzdigovala pred-
vsem samoobvladovanje moškega. S svojim dejanjem divji mož sproži neizo-
gibno soočenje z vitezom, v katerem ne more zmagati.
Podoba je našla svoje mesto tudi med upodobitvami na poznosrednjeve-
ških skrinjicah v nemških deželah. Divji možje so bili prikazani v okviru cikla,
kjer je dama ukrotila živalske strasti svojega snubca. Lep primer je skrinjica, ki
jo hrani Museum für Angewandte Kunst v Kölnu, na kateri se potegujeta div-
ji mož in mladi vitez za naklonjenost dame (Husband 1980, 86). Na desni stra-
nici skrinjice je upodobljen divji mož, ki grabi po dami, medtem ko vitez, na-
mesto, da bi z orožjem branil njeno čast, dami ponuja prstan. V trojici lahko
opazujemo več plasti dogajanja: ne gre zgolj za nasprotje med divjim možem,
ki predstavlja čutnost, ter uglajenim vitezom, ki predstavlja civiliziranost, am-
pak tudi prstan prinaša dodatni pomen. Predstavlja pred Bogom potrjeno civi-
lizirano zvezo, zakrament, za katerega je divji mož prikrajšan. Predvsem pa je
zanimiv konec zgodbe, upodobljen na levi stranici skrinjice: dama se odloči za
kuštravega ugrabitelja ter z njim igra šah, pri čemer elegantno posedenemu div-
jemu možu na zapestju kot simbol plemičev sedi lovski sokol.
Za razlago upodobitve sta bila podana dva nekoliko različna pogleda.
Michael Camille meni, da je bila skrinjica izdelana za naročnika, ki je bil veli-
43
