Page 42 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 42
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
ljeval njihove značajske in kulturne lastnosti, gib pa je bil tisti element, s kate-
rim so se vključevali v pripoved – kot celota so tvorili simbolno figuro.
Uporaba simbolov pa je bila način mišljenja in zaznavanja, ki je bil v
sredn jem veku tako razširjeno sredstvo komunikacije ter tako vsakdanje, da
avtorji, ki so jih uporabljali, sploh niso pomislili, da bi morali poučevati o nji-
hovem semantičnem namenu ter njihovi uporabi kot didaktičnem sredstvu,
niti niso mislili, da bi jih morali pojasnjevati oziroma pojasnjevati njihovo
uporabo. Simboli so bili prva mentalna orodja, ki so se nahajala na različnih
nivojih pomena ter so se dotikala vseh domen življenja – tako vsakdanjih kot
tudi religioznih in moralnih (Pastoureau 2004, 11–12). Ob koncu srednjega
veka, ob koncu rekonkviste ter na predvečer reformacije so postali vsi vidiki
življenja tako ujeti v religiozno ozračje, da prav nobena ideja ali dejanje nista
več mogli uiti iz religioznega okvirja. Prepletanje profanega in svetega je zab-
risalo jasne meje in Timothy Husband je izpostavil, da lahko uporabimo prav
mit o divjem možu za ilustracijo tega procesa (Husband 1980, 1). Divji mož,
umetniška in literarna invencija srednjega veka, ki je sicer vedno igral alego-
rično vlogo, se je znašel znotraj spektra religioznih ilustracij. Postal je razpet
med nasprotujočima si funkcijama mita in simbola – divji ter nezmožen zve-
ličanja v mitu ter nedolžen v svoji simbolni funkciji. Hkrati pa je postal uni-
verzalno uporabna figura. Tako je Robinet Tesard za ilustracijo rokopisa Li-
vre d‘ heures de Charles d‘Angoulême, kjer prikazuje antični mit o boju med
Kentavri in Lapiti, dodal še posamezne značilne srednjeveške elemente (Hus-
band 1980, 12). Za stopnjevanje napetosti in dodaten prikaz dramatičnosti, ki
vodi v neizogibno pogubo, je dodal prikaz smrti, ki meče puščice v kentavra.
Kot dodatek pa je dodal še figuro divje žene. Boj je postavil v naravo, pri če-
mer je v ozadje postavil simbola srednjeveške divjine in civilizacije, neobvla-
dljivosti in popolne kontrole – v levi vogal je postavil gost gozd, iz katerega
gleda divja žival, v desni vogal pa je postavil bel grad.
Divji ljudje so se nahajali na robovih socialnega življenja in njihov obstoj
je bolj potrjevala domišljija kot pa izkušnje. Predstavljali so potencial tako za
grozo kot za udomačitev – upodabljali so jih, kako so ugrabljali dame, toda
tudi, kako so jih kasneje civilizirali ter izučili dostojanstvene komunikacije in
družabnih iger. In ker so boji z divjimi ljudmi, tako kot s pošastmi in zvermi,
pogosto upodabljali viteške vrline, se ne moremo otresti občutka, da je sodila
obramba civilizacije pred divjaštvom tudi v sklop viteških dolžnosti. Pa ven-
dar so bili za srednjeveške prebivalce tudi resnični – občasno so jih odkrili v
območjih meja krščanstva.
Na tak način so tudi prvi etnografi krščanstva opisovali ljudi na svojih
notranjih mejnih področjih – ljudi v močvirjih, v gozdovih, tundrah in go-
42
ljeval njihove značajske in kulturne lastnosti, gib pa je bil tisti element, s kate-
rim so se vključevali v pripoved – kot celota so tvorili simbolno figuro.
Uporaba simbolov pa je bila način mišljenja in zaznavanja, ki je bil v
sredn jem veku tako razširjeno sredstvo komunikacije ter tako vsakdanje, da
avtorji, ki so jih uporabljali, sploh niso pomislili, da bi morali poučevati o nji-
hovem semantičnem namenu ter njihovi uporabi kot didaktičnem sredstvu,
niti niso mislili, da bi jih morali pojasnjevati oziroma pojasnjevati njihovo
uporabo. Simboli so bili prva mentalna orodja, ki so se nahajala na različnih
nivojih pomena ter so se dotikala vseh domen življenja – tako vsakdanjih kot
tudi religioznih in moralnih (Pastoureau 2004, 11–12). Ob koncu srednjega
veka, ob koncu rekonkviste ter na predvečer reformacije so postali vsi vidiki
življenja tako ujeti v religiozno ozračje, da prav nobena ideja ali dejanje nista
več mogli uiti iz religioznega okvirja. Prepletanje profanega in svetega je zab-
risalo jasne meje in Timothy Husband je izpostavil, da lahko uporabimo prav
mit o divjem možu za ilustracijo tega procesa (Husband 1980, 1). Divji mož,
umetniška in literarna invencija srednjega veka, ki je sicer vedno igral alego-
rično vlogo, se je znašel znotraj spektra religioznih ilustracij. Postal je razpet
med nasprotujočima si funkcijama mita in simbola – divji ter nezmožen zve-
ličanja v mitu ter nedolžen v svoji simbolni funkciji. Hkrati pa je postal uni-
verzalno uporabna figura. Tako je Robinet Tesard za ilustracijo rokopisa Li-
vre d‘ heures de Charles d‘Angoulême, kjer prikazuje antični mit o boju med
Kentavri in Lapiti, dodal še posamezne značilne srednjeveške elemente (Hus-
band 1980, 12). Za stopnjevanje napetosti in dodaten prikaz dramatičnosti, ki
vodi v neizogibno pogubo, je dodal prikaz smrti, ki meče puščice v kentavra.
Kot dodatek pa je dodal še figuro divje žene. Boj je postavil v naravo, pri če-
mer je v ozadje postavil simbola srednjeveške divjine in civilizacije, neobvla-
dljivosti in popolne kontrole – v levi vogal je postavil gost gozd, iz katerega
gleda divja žival, v desni vogal pa je postavil bel grad.
Divji ljudje so se nahajali na robovih socialnega življenja in njihov obstoj
je bolj potrjevala domišljija kot pa izkušnje. Predstavljali so potencial tako za
grozo kot za udomačitev – upodabljali so jih, kako so ugrabljali dame, toda
tudi, kako so jih kasneje civilizirali ter izučili dostojanstvene komunikacije in
družabnih iger. In ker so boji z divjimi ljudmi, tako kot s pošastmi in zvermi,
pogosto upodabljali viteške vrline, se ne moremo otresti občutka, da je sodila
obramba civilizacije pred divjaštvom tudi v sklop viteških dolžnosti. Pa ven-
dar so bili za srednjeveške prebivalce tudi resnični – občasno so jih odkrili v
območjih meja krščanstva.
Na tak način so tudi prvi etnografi krščanstva opisovali ljudi na svojih
notranjih mejnih področjih – ljudi v močvirjih, v gozdovih, tundrah in go-
42
