Page 38 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 38
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
moči. Izidor Seviljski je v svoji razpravi o etimologiji pojasnil osnovni srednje-
veški koncept marginalnosti – exilium – koncept, ki ga je izpeljal iz latin-
ske extra solum. Posledično je zanj pregnanstvo pomenilo življenje daleč proč,
onkraj meja svoje rodne grude. Kljub zavedanju, da so bile družbe v sredn jem
veku zelo dinamične, je Bronislav Geremek formiral srednjeveškega margi-
nalca na podlagi Izidorjevih trditev kot pripadnika skupine, ki je izstopa-
la iz srednjeveške imaginarne geografske navezave, ta pa je definirala socio-
-kulturne horizonte v tradicionalni družbi (Geremek 1990, 347–348). In če je
srednjeveška mentaliteta povezovala človeka z obdelano, civilizirano zemljo,
potem so bili divji možje marginalci par excellence, saj niso bili vezani na kul-
tivirano zemljo oziroma na zemljo nasploh.
Tako lahko rekonstruiramo geografijo divjih mož – bivajo dobesedno v
pokrajini uma. V vsaki kulturni tradiciji se pošasti in imaginarna bitja naha-
jajo na mejnih področjih (Gilmore 2003, 12). Tvorijo mejo med človeškimi in
nečloveškimi kategorijami ter bivajo v »zunanji« dimenziji, ki je vzporedna s
svetom civiliziranih ljudi – prostoru, ki se občasno dotakne resničnega sveta.
Pogosto živijo v globokih podzemskih brlogih oziroma v nedostopnih moč
virjih. Gre za prostor, ki v številnih ravneh predstavlja antitezo kulturnega
življenja: gre za prostor, ki ni viden, prostor, ki ni umetno izdelan, ter prostor,
ki ne omogoča ustaljenega načina življenja – poljedelske produkcije, ki služi
za temelje preživetja ter ustvarja presežke produkcije, kar omogoča delovanje
in reproduciranje razslojene družbe.
Najlepše to prikazuje podoba ustanovitve mesta Augsburga iz Augs-
burške kronike iz leta 1522 (Schnapp 1993, 140). V ozadju prikazuje ljudi, ki
onstran reke gradijo palisado, s katero obdajajo hiše – ustanavljajo mesto. V
ospredju pa se nahajata dve skupini divjih ljudi. V levem delu je prikazan sta-
rejši par, ki živi v jami pod drevesom, na desni strani pa se v dveh, s kožami
divjih živali pokritih kolibah nahajajo moški, ženska in trije otroci. Za razli-
ko od drugih upodobitev so oblečeni normalno oziroma zgolj ženska, ki doji
otroka, ima razgaljen zgornji del telesa – dejstvo, da gre za divje ljudi, nakazu-
je zgolj njihovo bivališče. Življenje v jamah ter kolibe iz vejevja, pokrite s ko-
žami, predstavljajo nasprotje urbanemu in civiliziranemu življenju v nastaja-
jočem mestu.
Prav tako je ilustrativna upodobitev družine divjih ljudi na miniaturi na
pergamentu Jeana Bourdichona, ki je nastala okoli leta 1500 (Berman 1999,
295; Moser 1998, 51, fig. 3.8; Husband 1980, 31). Delo je eden izmed štirih lis-
tov ilustracij, ki prikazujejo štiri stanove družbe – divje ljudi, reveže, obrtni-
ke in vladajoči sloj. Sam kontekst slik je bil pojasnjen, ko sta bila v pariški Bi-
38
moči. Izidor Seviljski je v svoji razpravi o etimologiji pojasnil osnovni srednje-
veški koncept marginalnosti – exilium – koncept, ki ga je izpeljal iz latin-
ske extra solum. Posledično je zanj pregnanstvo pomenilo življenje daleč proč,
onkraj meja svoje rodne grude. Kljub zavedanju, da so bile družbe v sredn jem
veku zelo dinamične, je Bronislav Geremek formiral srednjeveškega margi-
nalca na podlagi Izidorjevih trditev kot pripadnika skupine, ki je izstopa-
la iz srednjeveške imaginarne geografske navezave, ta pa je definirala socio-
-kulturne horizonte v tradicionalni družbi (Geremek 1990, 347–348). In če je
srednjeveška mentaliteta povezovala človeka z obdelano, civilizirano zemljo,
potem so bili divji možje marginalci par excellence, saj niso bili vezani na kul-
tivirano zemljo oziroma na zemljo nasploh.
Tako lahko rekonstruiramo geografijo divjih mož – bivajo dobesedno v
pokrajini uma. V vsaki kulturni tradiciji se pošasti in imaginarna bitja naha-
jajo na mejnih področjih (Gilmore 2003, 12). Tvorijo mejo med človeškimi in
nečloveškimi kategorijami ter bivajo v »zunanji« dimenziji, ki je vzporedna s
svetom civiliziranih ljudi – prostoru, ki se občasno dotakne resničnega sveta.
Pogosto živijo v globokih podzemskih brlogih oziroma v nedostopnih moč
virjih. Gre za prostor, ki v številnih ravneh predstavlja antitezo kulturnega
življenja: gre za prostor, ki ni viden, prostor, ki ni umetno izdelan, ter prostor,
ki ne omogoča ustaljenega načina življenja – poljedelske produkcije, ki služi
za temelje preživetja ter ustvarja presežke produkcije, kar omogoča delovanje
in reproduciranje razslojene družbe.
Najlepše to prikazuje podoba ustanovitve mesta Augsburga iz Augs-
burške kronike iz leta 1522 (Schnapp 1993, 140). V ozadju prikazuje ljudi, ki
onstran reke gradijo palisado, s katero obdajajo hiše – ustanavljajo mesto. V
ospredju pa se nahajata dve skupini divjih ljudi. V levem delu je prikazan sta-
rejši par, ki živi v jami pod drevesom, na desni strani pa se v dveh, s kožami
divjih živali pokritih kolibah nahajajo moški, ženska in trije otroci. Za razli-
ko od drugih upodobitev so oblečeni normalno oziroma zgolj ženska, ki doji
otroka, ima razgaljen zgornji del telesa – dejstvo, da gre za divje ljudi, nakazu-
je zgolj njihovo bivališče. Življenje v jamah ter kolibe iz vejevja, pokrite s ko-
žami, predstavljajo nasprotje urbanemu in civiliziranemu življenju v nastaja-
jočem mestu.
Prav tako je ilustrativna upodobitev družine divjih ljudi na miniaturi na
pergamentu Jeana Bourdichona, ki je nastala okoli leta 1500 (Berman 1999,
295; Moser 1998, 51, fig. 3.8; Husband 1980, 31). Delo je eden izmed štirih lis-
tov ilustracij, ki prikazujejo štiri stanove družbe – divje ljudi, reveže, obrtni-
ke in vladajoči sloj. Sam kontekst slik je bil pojasnjen, ko sta bila v pariški Bi-
38
