Page 36 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 36
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
1980, 10–11). Vsak vidik obnašanja divjega moža ustreza tudi načinu njego-
vega življenja. S svojo močjo lahko izruva drevesa, njegovo nasilno obnašanje
pa ni usmerjeno zgolj proti živalim in zverem, ampak tudi proti pripadnikom
lastne vrste. Simbol njegove brutalne moči je tudi njegovo edino orožje – gor-
jača, ki jo včasih zamenja izruvano drevo. Zaradi njegovega poznavanja div-
jine je divji mož spreten lovec, hkrati pa je plašen in se izogiba stikov z ljud-
mi. Stik s pripadniki lastne vrste omejuje le do stopnje, ki omogoča spočetje
ter vzgajanje potomstva. In če upleni žival, jo pogoltne surovo, kot to navaja
Chrétien iz Troyesa v Yvainu.
Primer enačenja divjosti oziroma bivanja v izgnanstvu onkraj civilizaci-
je kot posledice zločinskega dejanja lahko prepoznamo tudi v barbarskih za-
konikih, ki so ostali v veljavi iz zgodnjega srednjega veka. Namesto odvzetja
človeškega življenja za storjeni zločin je bil storilec izgnan – izgubil je pravi-
co do miru. Lex salica je veleval, da je pregnana oseba »wagus sit«, kar po-
meni, da se je z njo ravnalo kot z volkom. Treba ga je bilo pregnati iz človeške
skupnosti in njegov uboj se je obravnaval kot dejanje samoobrambe (Geremek
1990, 350). Odmev te trditve lahko najdemo v opisih divjih ljudi, ki za opiso-
vanje uporabljajo retoriko opisovanja zveri. Wirnt iz Gravensberga opisuje v
nemškem epu Wigalois iz 13. stoletja divje žene kot »/d/iu was in einer varwe
gar swarz ruch als ein beer« (Bila je črne barve, kosmata kot medved.), Rena-
ud iz Montaubona pa divje ljudi kot »noir et velu com ours enchaine« (črni in
kosmati kot priklenjeni medved) (Husband 1980, 1).
Najnatančneje je v 15. stoletju različne vidike in oblike divjih mož opisal
strasburški teolog Johann Geiler v zbirki govorov, objavljenih pod skupnim
naslovom Die Emeis (Mravlja). Ločil je pet tipov divjih mož: Solitarii oziro-
ma spokorniški svetniki; Sacchani, satiri, ki so živeli v divjini ter sta jih videla
sv. Anton ter sv. Pavel; Hispani, posebna vrsta dementnih ljudi (na podlagi or-
tografske napake se domneva, da se termin verjetno nanaša na Rome – Ziega-
ne); Piginini oziroma Pigmejci ter Diaboli – satirom podobna bitja, ki jih pre-
poznava kot mitološke divje može oziroma hudiče (Husband 1980, 12).
Seveda divji možje ne ustrezajo trem nravnostim, ki jih v srednjem veku
vidijo cerkvene institucije v civiliziranem življenju – varni spolnosti (kot je
v okviru organizirane družine), vzdrževanju institucij (političnih, socialnih
in ekonomskih) ter zveličanju (ki ga nudi Cerkev). Vendar pa hkrati ne trpi-
jo zaradi omejitev, ki jih predpisujejo te institucije; če bi bili po prepričanju
srednjev eške Cerkve divji možje brez duše in ne bi bili sposobni zveličanja, bi
na upodobitvah čuvali Pekel in mučili grešnike. Tako je divji človek zgolj člo-
vek, zreduciran na živalsko raven, medtem ko je človek z zlo močjo demon.
Divji mož v srednjeveški literaturi in umetnosti ne ve, da greši. Predstavlja
36
1980, 10–11). Vsak vidik obnašanja divjega moža ustreza tudi načinu njego-
vega življenja. S svojo močjo lahko izruva drevesa, njegovo nasilno obnašanje
pa ni usmerjeno zgolj proti živalim in zverem, ampak tudi proti pripadnikom
lastne vrste. Simbol njegove brutalne moči je tudi njegovo edino orožje – gor-
jača, ki jo včasih zamenja izruvano drevo. Zaradi njegovega poznavanja div-
jine je divji mož spreten lovec, hkrati pa je plašen in se izogiba stikov z ljud-
mi. Stik s pripadniki lastne vrste omejuje le do stopnje, ki omogoča spočetje
ter vzgajanje potomstva. In če upleni žival, jo pogoltne surovo, kot to navaja
Chrétien iz Troyesa v Yvainu.
Primer enačenja divjosti oziroma bivanja v izgnanstvu onkraj civilizaci-
je kot posledice zločinskega dejanja lahko prepoznamo tudi v barbarskih za-
konikih, ki so ostali v veljavi iz zgodnjega srednjega veka. Namesto odvzetja
človeškega življenja za storjeni zločin je bil storilec izgnan – izgubil je pravi-
co do miru. Lex salica je veleval, da je pregnana oseba »wagus sit«, kar po-
meni, da se je z njo ravnalo kot z volkom. Treba ga je bilo pregnati iz človeške
skupnosti in njegov uboj se je obravnaval kot dejanje samoobrambe (Geremek
1990, 350). Odmev te trditve lahko najdemo v opisih divjih ljudi, ki za opiso-
vanje uporabljajo retoriko opisovanja zveri. Wirnt iz Gravensberga opisuje v
nemškem epu Wigalois iz 13. stoletja divje žene kot »/d/iu was in einer varwe
gar swarz ruch als ein beer« (Bila je črne barve, kosmata kot medved.), Rena-
ud iz Montaubona pa divje ljudi kot »noir et velu com ours enchaine« (črni in
kosmati kot priklenjeni medved) (Husband 1980, 1).
Najnatančneje je v 15. stoletju različne vidike in oblike divjih mož opisal
strasburški teolog Johann Geiler v zbirki govorov, objavljenih pod skupnim
naslovom Die Emeis (Mravlja). Ločil je pet tipov divjih mož: Solitarii oziro-
ma spokorniški svetniki; Sacchani, satiri, ki so živeli v divjini ter sta jih videla
sv. Anton ter sv. Pavel; Hispani, posebna vrsta dementnih ljudi (na podlagi or-
tografske napake se domneva, da se termin verjetno nanaša na Rome – Ziega-
ne); Piginini oziroma Pigmejci ter Diaboli – satirom podobna bitja, ki jih pre-
poznava kot mitološke divje može oziroma hudiče (Husband 1980, 12).
Seveda divji možje ne ustrezajo trem nravnostim, ki jih v srednjem veku
vidijo cerkvene institucije v civiliziranem življenju – varni spolnosti (kot je
v okviru organizirane družine), vzdrževanju institucij (političnih, socialnih
in ekonomskih) ter zveličanju (ki ga nudi Cerkev). Vendar pa hkrati ne trpi-
jo zaradi omejitev, ki jih predpisujejo te institucije; če bi bili po prepričanju
srednjev eške Cerkve divji možje brez duše in ne bi bili sposobni zveličanja, bi
na upodobitvah čuvali Pekel in mučili grešnike. Tako je divji človek zgolj člo-
vek, zreduciran na živalsko raven, medtem ko je človek z zlo močjo demon.
Divji mož v srednjeveški literaturi in umetnosti ne ve, da greši. Predstavlja
36
