Page 37 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 37
divji ljudje
neko verzijo nedolžnosti, sicer ne moralne nevtralnosti, ampak nekaj onkraj
dobrega in zla (White 1972, 19–22). Tako srednji vek sicer pozna enotnost
kreacije, vendar obstaja tudi hierarhija milosti – obstajajo razlike med rešeni-
mi in prekletimi, ki se jim bo sodilo na sodni dan (White 1972, 9). In če pov-
prečni prebivalci v srednjem veku niso bili sposobni artikulirati, kaj pomeni
po njihovem prepričanju biti civiliziran, so toliko lažje formirali idejo o dia-
metralnem nasprotju. Ustvarjena prepričanja o divjih možeh so delovala kot
opozicija sprejetih standardov družbe, bili so materializacija srednjeveškega
poveličevanja lastne kulture.
Divji človek, popolnoma mitološko bitje, je postal srednjeveška inven-
cija. Od ljudi ga je ločeval predvsem njegov izgled – po vsem telesu je bil po-
krit z gosto dlako. Na številnih upodobitvah so bili zraven obraza goli zgolj še
komolci in kolena ter pri ženskah prsi. Na samem začetku srednjega veka so
ga velikokrat upodabljali kot velikana, proti koncu srednjega veka pa se je nji-
hova velikost zmanjšala, tako da so na številnih upodobitvah celo pritlikavci.
Pravzaprav so bili do 12. stoletja upodobljeni neporaščeni, v dvanajstem sto-
letju pa začne kot konvencija prevladovati podoba poraščenega telesa. In če
so v visokem srednjem veku bili upodabljani kot ilustracije mitov in legend,
so se šele ob koncu 14. stoletja začeli pojavljati kot čisto dekorativni elemen-
ti. V različnih vlogah so ohranili svoje prepoznavne značilnosti – večinoma
so bili prikazovani moški, ki so bili goli, po vsem telesu pokriti z dlako, dol-
gih razkuštranih las in z brado ter obvezno vihteč gorjačo oziroma naslanja-
joč se nanjo. Z razvojem tiska v drugi polovici 15. stoletja so postali divji možje
priljubljen dekorativni element, ki se je pojavljal tako na grafikah kot tudi na
luksuznih predmetih. Grafika miniaturnega divjega moža, stoječega na deb-
lu, ki se izteka v liste, ti pa tvorijo bogato in prepleteno krošnjo, je delo Moj-
stra ES, ki je bil po svoji izobrazbi verjetno zlatar ter je izdeloval grafike, ki so
bile za podlago zlatarjem. Zanimiva je predvsem izbira upodobljene rastline,
ki po svojih listih in cvetu spominja na osat, rastlino, ki se velikokrat povezu-
je s hudičem. Domnevamo lahko, da naj bi kombinacija divjega moža in osata
simbolizirala sprevrženje normalnega reda stvari. Divji mož je upodobljen gol
in Leon Battista Alberti je v svojih delih De Pintura in De Statua opozarjal,
da je sicer prav, da so upodobljene figure gole, vendar »je treba opazovati spo-
dobnost in skromnost. Obscene dele telesa ter tiste, ki jih ni lepo gledati, je pot-
rebno pokriti z draperijami ali listi ali pa z roko.« (Baxandall 2003, 43.)
Divji človek deluje kot simbol, ki je nasprotje spodobnosti in skrom
nosti, ki je nasprotje uglajenosti ter civiliziranosti. Je zgolj estetizirana alego-
rična oblika srednjeveškega marginalca, skupine ali posameznika, ki je zani-
kala dominantni red, zanikala sprejete norme sobivanja ter pravila in zakone
37
neko verzijo nedolžnosti, sicer ne moralne nevtralnosti, ampak nekaj onkraj
dobrega in zla (White 1972, 19–22). Tako srednji vek sicer pozna enotnost
kreacije, vendar obstaja tudi hierarhija milosti – obstajajo razlike med rešeni-
mi in prekletimi, ki se jim bo sodilo na sodni dan (White 1972, 9). In če pov-
prečni prebivalci v srednjem veku niso bili sposobni artikulirati, kaj pomeni
po njihovem prepričanju biti civiliziran, so toliko lažje formirali idejo o dia-
metralnem nasprotju. Ustvarjena prepričanja o divjih možeh so delovala kot
opozicija sprejetih standardov družbe, bili so materializacija srednjeveškega
poveličevanja lastne kulture.
Divji človek, popolnoma mitološko bitje, je postal srednjeveška inven-
cija. Od ljudi ga je ločeval predvsem njegov izgled – po vsem telesu je bil po-
krit z gosto dlako. Na številnih upodobitvah so bili zraven obraza goli zgolj še
komolci in kolena ter pri ženskah prsi. Na samem začetku srednjega veka so
ga velikokrat upodabljali kot velikana, proti koncu srednjega veka pa se je nji-
hova velikost zmanjšala, tako da so na številnih upodobitvah celo pritlikavci.
Pravzaprav so bili do 12. stoletja upodobljeni neporaščeni, v dvanajstem sto-
letju pa začne kot konvencija prevladovati podoba poraščenega telesa. In če
so v visokem srednjem veku bili upodabljani kot ilustracije mitov in legend,
so se šele ob koncu 14. stoletja začeli pojavljati kot čisto dekorativni elemen-
ti. V različnih vlogah so ohranili svoje prepoznavne značilnosti – večinoma
so bili prikazovani moški, ki so bili goli, po vsem telesu pokriti z dlako, dol-
gih razkuštranih las in z brado ter obvezno vihteč gorjačo oziroma naslanja-
joč se nanjo. Z razvojem tiska v drugi polovici 15. stoletja so postali divji možje
priljubljen dekorativni element, ki se je pojavljal tako na grafikah kot tudi na
luksuznih predmetih. Grafika miniaturnega divjega moža, stoječega na deb-
lu, ki se izteka v liste, ti pa tvorijo bogato in prepleteno krošnjo, je delo Moj-
stra ES, ki je bil po svoji izobrazbi verjetno zlatar ter je izdeloval grafike, ki so
bile za podlago zlatarjem. Zanimiva je predvsem izbira upodobljene rastline,
ki po svojih listih in cvetu spominja na osat, rastlino, ki se velikokrat povezu-
je s hudičem. Domnevamo lahko, da naj bi kombinacija divjega moža in osata
simbolizirala sprevrženje normalnega reda stvari. Divji mož je upodobljen gol
in Leon Battista Alberti je v svojih delih De Pintura in De Statua opozarjal,
da je sicer prav, da so upodobljene figure gole, vendar »je treba opazovati spo-
dobnost in skromnost. Obscene dele telesa ter tiste, ki jih ni lepo gledati, je pot-
rebno pokriti z draperijami ali listi ali pa z roko.« (Baxandall 2003, 43.)
Divji človek deluje kot simbol, ki je nasprotje spodobnosti in skrom
nosti, ki je nasprotje uglajenosti ter civiliziranosti. Je zgolj estetizirana alego-
rična oblika srednjeveškega marginalca, skupine ali posameznika, ki je zani-
kala dominantni red, zanikala sprejete norme sobivanja ter pravila in zakone
37
