Page 46 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 46
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
Ne gre zgolj za to, da so razkuštrana bitja predstavljala bestialno stran človeš-
ke narave, ampak so ob koncu visokega srednjega veka postala znanilci zgo-
dnje oblike primitivizma, kot meni Camille – nostalgije do zgodnje, strastne
in neolikane oblike življenja, ki je med višjimi sloji prevladovala pred obliko-
vanjem dvornega življenja. Ob koncu srednjega veka pa je prišlo do preobrata,
ko so višji sloji začeli projicirati podobne mite o enostavnem in naravnem živ-
ljenju na svoje podložnike (Camille 1998, 66–67).
Preobrat pa je bil veliko globlji in se je odražal predvsem v umetnosti –
tako v književnosti kot likovni umetnosti. V staroangleški poeziji so vsi opi-
si gozda in narave nasploh zlovešči, predstavljajo antitezo civiliziranemu svetu,
v srednjeangleški književnosti pa začnejo prevladovati svetlejši in bolj vabljivi
toni. Matt Cartmill ta preobrat ilustrira z jezikovno izpeljavo dveh pridevni-
kov, ki sta oba nastala iz latinske besede silva za gozd – starejši je savage, enako
kot sauvage v francoščini, medtem ko je novejši, izposojen okoli leta 1500, syl-
van. Tako meni, da bi lahko razliko med besedama primerjali z razlikami v opi-
sovanju gozdov v legendah o Beowulfu ter Robinu Hoodu (Cartmill 1993, 59).
Ob koncu srednjega veka je v evropski domišljiji zračen in odprt gozd
zamenjal divji gozd srednjega veka, ki ni bil zgolj drugačne vrste narava, am-
pak je imel tudi drugačen socialni pomen. Krčeči se gozdovi renesanse niso
bili več poseljeni z divjimi možmi, ampak so postali izključno aristokratsko
igrišče. Z množitvijo evropske populacije ter kolonizacijo predhodno nenase-
ljenih področij je privilegij lova postal pridržan zgolj za plemstvo. Prav ta ne-
enakomerna distribucija pravice do lova je ustvarila različne percepcije narave
in lova pri različnih družbenih razredih. Za mase podložnikov, ki jim je bila
pravica do lova odvzeta, je slednji postal asociacija za svobodo, gostije ter upor
proti oblastem. Angleški podložniki so v 14. stoletju svoje videnje svobode in
gozda stkali v ciklus pesmi in zgodb o Robinu Hoodu – svobodnem duhu, ki
živi v gozdu, jemlje bogatim, daje revnim in lovi kraljevo jelenjad. Aristokra-
ti pa so na drugi strani lov povezovali z višjim družbenim razredom in sama
praksa lova je postala ujeta v dvorne ceremoniale, ki so služili predvsem za de-
monstracijo omike in dvornih navad (Cartmill 1993, 59–61).
Prav prehod iz srednjeveške gotske v renesančno koncepcijo gozda lah-
ko opazujemo v zadnji sliki Paola Uccella Lov v gozdu, nastali okoli leta 1470
(danes jo hrani Ashmolean Museum v Oxfordu). Avtor je prav s tem delom,
kjer se mojstrsko poigrava s kompozicijo in perspektivo, ustvaril zračno in
prijazno podobo gozda. Lovci na konjih, psi in goniči prodirajo v osrednji
del mirnega, svetlega in naravnost vabečega galerijskega gozda. Gozda, ki ne
predstavlja grožnje lovcem, ampak je s svojo geometrično ureditvijo, ki jo na-
46
Ne gre zgolj za to, da so razkuštrana bitja predstavljala bestialno stran človeš-
ke narave, ampak so ob koncu visokega srednjega veka postala znanilci zgo-
dnje oblike primitivizma, kot meni Camille – nostalgije do zgodnje, strastne
in neolikane oblike življenja, ki je med višjimi sloji prevladovala pred obliko-
vanjem dvornega življenja. Ob koncu srednjega veka pa je prišlo do preobrata,
ko so višji sloji začeli projicirati podobne mite o enostavnem in naravnem živ-
ljenju na svoje podložnike (Camille 1998, 66–67).
Preobrat pa je bil veliko globlji in se je odražal predvsem v umetnosti –
tako v književnosti kot likovni umetnosti. V staroangleški poeziji so vsi opi-
si gozda in narave nasploh zlovešči, predstavljajo antitezo civiliziranemu svetu,
v srednjeangleški književnosti pa začnejo prevladovati svetlejši in bolj vabljivi
toni. Matt Cartmill ta preobrat ilustrira z jezikovno izpeljavo dveh pridevni-
kov, ki sta oba nastala iz latinske besede silva za gozd – starejši je savage, enako
kot sauvage v francoščini, medtem ko je novejši, izposojen okoli leta 1500, syl-
van. Tako meni, da bi lahko razliko med besedama primerjali z razlikami v opi-
sovanju gozdov v legendah o Beowulfu ter Robinu Hoodu (Cartmill 1993, 59).
Ob koncu srednjega veka je v evropski domišljiji zračen in odprt gozd
zamenjal divji gozd srednjega veka, ki ni bil zgolj drugačne vrste narava, am-
pak je imel tudi drugačen socialni pomen. Krčeči se gozdovi renesanse niso
bili več poseljeni z divjimi možmi, ampak so postali izključno aristokratsko
igrišče. Z množitvijo evropske populacije ter kolonizacijo predhodno nenase-
ljenih področij je privilegij lova postal pridržan zgolj za plemstvo. Prav ta ne-
enakomerna distribucija pravice do lova je ustvarila različne percepcije narave
in lova pri različnih družbenih razredih. Za mase podložnikov, ki jim je bila
pravica do lova odvzeta, je slednji postal asociacija za svobodo, gostije ter upor
proti oblastem. Angleški podložniki so v 14. stoletju svoje videnje svobode in
gozda stkali v ciklus pesmi in zgodb o Robinu Hoodu – svobodnem duhu, ki
živi v gozdu, jemlje bogatim, daje revnim in lovi kraljevo jelenjad. Aristokra-
ti pa so na drugi strani lov povezovali z višjim družbenim razredom in sama
praksa lova je postala ujeta v dvorne ceremoniale, ki so služili predvsem za de-
monstracijo omike in dvornih navad (Cartmill 1993, 59–61).
Prav prehod iz srednjeveške gotske v renesančno koncepcijo gozda lah-
ko opazujemo v zadnji sliki Paola Uccella Lov v gozdu, nastali okoli leta 1470
(danes jo hrani Ashmolean Museum v Oxfordu). Avtor je prav s tem delom,
kjer se mojstrsko poigrava s kompozicijo in perspektivo, ustvaril zračno in
prijazno podobo gozda. Lovci na konjih, psi in goniči prodirajo v osrednji
del mirnega, svetlega in naravnost vabečega galerijskega gozda. Gozda, ki ne
predstavlja grožnje lovcem, ampak je s svojo geometrično ureditvijo, ki jo na-
46
