Page 47 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 47
divji ljudje
kazujejo na tleh ležeča debla, simbol urejenega sveta, ki ga v popolnosti nad-
zoruje in izkorišča novoveška aristokracija.
V kontekstu z gozdom se pojavlja tudi druga oblika divjega moža – greš-
nik, ki podivja zaradi svojih grehov, neuslišane ljubezni ali pa je žrtev čarovni-
je. Primer, ki združuje vse našteto, je glavni junak epa Wolfdietrich. Glavnemu
junaku se v gozdu približa divja ženska, ki ga hoče zapeljati, vendar se junak
upre. Trdi, da je v resnici začarana in ker se junak še naprej upira, ga začara,
da sam kot divji mož tava pol leta po gozdu, dokler z božjo intervenco njego-
va norost ni prekinjena. Na koncu privoli v zvezo, če se bo ona dala krstiti. Po
številnih dogodivščinah prideta do vodnjaka mladosti, kjer žena izgubi dlako
in se spremeni v princeso (Husband 1980, 62–64). Pesnitev je zanimiva pred-
vsem zaradi dejstva, da se oba junaka vsaj nekaj časa nahajata v stanju divjosti,
pri čemer je divja žena sposobna uročiti moškega.
Pri tem se izpostavi še en vidik divjih ljudi – sposobni so kontrole nad
drugimi. V primeru Wolfdietricha so sicer zmožni uročiti nedolžne, v drugih
primerih pa so upodobljeni kot tisti, ki imajo kontrolo nad naravo, pri čemer
se kljub vsemu povzdigujejo iz nje. Lep primer slednjega je upodobitev div-
je žene z otrokoma, ki jezdi jelena, iz sredine 15. stoletja, katere avtor je Moj-
ster Hišne knjige (Husband 1980, 119). Čeprav so divje može večinoma upo-
dabljali kot lovce, ki živali ubijajo, je upodobitev izjemna, ker prikazuje divjo
ženo pri opravilu, ki je že skoraj civilizirano – pri ježi. Vendar pa je umetnik,
da bi vseeno dodatno poudaril drugačnost prizora, ženo posedel na jelena.
Ustvaril je podobo, ki je bila v nasprotju z ustaljenim redom – jahajoča oseba
je ženska, ni civilizirana, ampak divja ter ne jezdi konja, temveč jelena. Kljub
mnogoznačnosti simbolike enorogov bi na podoben način, kot kontrolo nad
naravo, v tem primeru že imaginarno, brali tudi ilustracijo igralnih kart Moj-
stra ES, kjer divja žena objema samoroga (Husband 1980, 167).
Dokončno pa je svet imaginarnih predstav o divjih možeh ter fantastičnih
stvorih v predale zgodovine potisnila renesansa, ki je izpostavila človeka kot
osnovno merilo reči – od spoznavanja do estetike. Če so renesančni umetniki
želeli upodobiti grešnika, ki je podivjal zaradi svojih grehov, so ga upodobile
kot zanemarjenega človeka in ne kot divjega moža. Primer take ilustracije je
Dürerjeva podoba pokore sv. Janeza Zlatousta, ki prikazuje v ospredju prin-
ceso s svetnikovim otrokom ter v ozadju besnečega svetnika, ki je upodobljen
gol na vseh štirih (Husband 1980, 109).
Primitiven, iracionalen in heretičen je bil divji človek nasprotje sveta,
obsedenega z redom in religiozno interpretacijo (Husband 1980, 4). Primiti-
vistična narava srednjeveške umetnosti je mirna, spokojna, z vpeljavo pretira-
nega naslanjanja na renesančno perspektivo celo logično organizirana. Hay-
47
kazujejo na tleh ležeča debla, simbol urejenega sveta, ki ga v popolnosti nad-
zoruje in izkorišča novoveška aristokracija.
V kontekstu z gozdom se pojavlja tudi druga oblika divjega moža – greš-
nik, ki podivja zaradi svojih grehov, neuslišane ljubezni ali pa je žrtev čarovni-
je. Primer, ki združuje vse našteto, je glavni junak epa Wolfdietrich. Glavnemu
junaku se v gozdu približa divja ženska, ki ga hoče zapeljati, vendar se junak
upre. Trdi, da je v resnici začarana in ker se junak še naprej upira, ga začara,
da sam kot divji mož tava pol leta po gozdu, dokler z božjo intervenco njego-
va norost ni prekinjena. Na koncu privoli v zvezo, če se bo ona dala krstiti. Po
številnih dogodivščinah prideta do vodnjaka mladosti, kjer žena izgubi dlako
in se spremeni v princeso (Husband 1980, 62–64). Pesnitev je zanimiva pred-
vsem zaradi dejstva, da se oba junaka vsaj nekaj časa nahajata v stanju divjosti,
pri čemer je divja žena sposobna uročiti moškega.
Pri tem se izpostavi še en vidik divjih ljudi – sposobni so kontrole nad
drugimi. V primeru Wolfdietricha so sicer zmožni uročiti nedolžne, v drugih
primerih pa so upodobljeni kot tisti, ki imajo kontrolo nad naravo, pri čemer
se kljub vsemu povzdigujejo iz nje. Lep primer slednjega je upodobitev div-
je žene z otrokoma, ki jezdi jelena, iz sredine 15. stoletja, katere avtor je Moj-
ster Hišne knjige (Husband 1980, 119). Čeprav so divje može večinoma upo-
dabljali kot lovce, ki živali ubijajo, je upodobitev izjemna, ker prikazuje divjo
ženo pri opravilu, ki je že skoraj civilizirano – pri ježi. Vendar pa je umetnik,
da bi vseeno dodatno poudaril drugačnost prizora, ženo posedel na jelena.
Ustvaril je podobo, ki je bila v nasprotju z ustaljenim redom – jahajoča oseba
je ženska, ni civilizirana, ampak divja ter ne jezdi konja, temveč jelena. Kljub
mnogoznačnosti simbolike enorogov bi na podoben način, kot kontrolo nad
naravo, v tem primeru že imaginarno, brali tudi ilustracijo igralnih kart Moj-
stra ES, kjer divja žena objema samoroga (Husband 1980, 167).
Dokončno pa je svet imaginarnih predstav o divjih možeh ter fantastičnih
stvorih v predale zgodovine potisnila renesansa, ki je izpostavila človeka kot
osnovno merilo reči – od spoznavanja do estetike. Če so renesančni umetniki
želeli upodobiti grešnika, ki je podivjal zaradi svojih grehov, so ga upodobile
kot zanemarjenega človeka in ne kot divjega moža. Primer take ilustracije je
Dürerjeva podoba pokore sv. Janeza Zlatousta, ki prikazuje v ospredju prin-
ceso s svetnikovim otrokom ter v ozadju besnečega svetnika, ki je upodobljen
gol na vseh štirih (Husband 1980, 109).
Primitiven, iracionalen in heretičen je bil divji človek nasprotje sveta,
obsedenega z redom in religiozno interpretacijo (Husband 1980, 4). Primiti-
vistična narava srednjeveške umetnosti je mirna, spokojna, z vpeljavo pretira-
nega naslanjanja na renesančno perspektivo celo logično organizirana. Hay-
47
