Page 48 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 48
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
den White je trdil, da je bila njena moda posledica kulturnega zloma v času
tiranije posvetne oblasti, ko se je umetnost tako kot humanistika začela za-
tekati k idealizmu. Tako je likovna podoba divjega moža ob koncu srednje-
ga veka sicer upodabljala človeka, ki ni deležen božanske milosti, vendar pa
je kljub temu blažen v svoji brezgrešnosti (White 1972, 27–28). Na njihovo
podobo je najbolj vplivalo odkritje Kanarskih otokov, kjer so staroselci žive-
li v jamah. Ko je Henrik Pomorščak v Rimu zaprosil za papeško bulo, ki bi
upravičevala njegove nasilne pohode proti domačinom, jih je opisal kot »div-
je gozdne ljudi«. Pa vendar so odkritja sveta prinesla tudi streznitev – ljudje v
novoodkritih deželah so bili Evropejcem veliko bolj podobni in nikakor niso
bili takšni, kot je domnevala iz antične tradicije izpeljana srednjeveška litera-
tura. Njihov način življenja je dokazoval le, da se nahajajo na meji človeškega
načina življenja – argumentacija naslednjih stoletij jih je s poudarjanjem do-
mestifikacije uvrščala v človeško skupnost, negativne težnje s poudarjanjem
degeneriranosti pa so jih potiskale v družbo zveri.
Prav zaradi presenetljivo normalnega fizičnega izgleda so postali razi-
skovalci občutljivi na kulturne značilnosti – te so s svojo izjemno variabil-
nostjo edine intenzivno presenetile odkritelje. In drugačnejša, kot je bila
družba, bolj je bila zanimiva za opazovalce. Zagotovo je bil najrazburlivejši
trenutek petek, 12. oktober 1492, ko je Krištof Kolumb na otoku, ki ga je poi-
menoval San Salvador, zagledal gole ljudi. Po svojih izkušnjah jih je primerjal
z drugimi poznanimi ljudstvi ter zaključil, da »niso ne črni ne beli, ampak so
kot prebivalci Kanarskih otokov« (Fernández-Armesto 2005, 107–109). Nje-
gova primerjava pa ni zgolj poskus uvrstitve, ampak vzpostavitev razmerja – v
skladu s prepričanjem Alberta Velikega so bili popolnoma normalnega izgle-
da in posledično torej popolnoma človeški in racionalni. Njihovo nedolžnost
izraža njihova golota, kajti po Kolumbovem prepričanju sta bila tudi Adam in
Eva v raju gola, pa tudi sveti Frančišek je v odraz svoje popolne odvisnosti od
božje milosti odvrgel vse obleke. Vendar pa se moramo zavedati, da je Kolumb
bil tudi osvajalec, miroljubnost staroselcev je pomenila, da niso okuženi z na-
siljem, pomenila pa je tudi, da jih bo lahko obvladati, njihova golota je pome-
nila, da živijo v idili, ki kaže popolno odvisnost od božje milosti, hkrati pa po-
meni, da so divjaki. Kolumb je videl njihovo vlogo pri vključitvi v ekonomsko
stvarnost – evropske oči so v 15. stoletju že bile navajene anatomske in kultur-
ne variabilnosti človeštva na robovih evropskega sveta.
Že pred odkritjem novega sveta je bil v vseh vidikih družbenega življe-
nja in tudi umetniškega ustvarjanja sprožen proces asimilacije neznanega v
polje znanega. Kot ilustracijo tega predvsem likovnega obrata navaja Ter El-
lingson da Vincijev nasvet umetnikom, da naj za upodobitve pošasti uporab
48
den White je trdil, da je bila njena moda posledica kulturnega zloma v času
tiranije posvetne oblasti, ko se je umetnost tako kot humanistika začela za-
tekati k idealizmu. Tako je likovna podoba divjega moža ob koncu srednje-
ga veka sicer upodabljala človeka, ki ni deležen božanske milosti, vendar pa
je kljub temu blažen v svoji brezgrešnosti (White 1972, 27–28). Na njihovo
podobo je najbolj vplivalo odkritje Kanarskih otokov, kjer so staroselci žive-
li v jamah. Ko je Henrik Pomorščak v Rimu zaprosil za papeško bulo, ki bi
upravičevala njegove nasilne pohode proti domačinom, jih je opisal kot »div-
je gozdne ljudi«. Pa vendar so odkritja sveta prinesla tudi streznitev – ljudje v
novoodkritih deželah so bili Evropejcem veliko bolj podobni in nikakor niso
bili takšni, kot je domnevala iz antične tradicije izpeljana srednjeveška litera-
tura. Njihov način življenja je dokazoval le, da se nahajajo na meji človeškega
načina življenja – argumentacija naslednjih stoletij jih je s poudarjanjem do-
mestifikacije uvrščala v človeško skupnost, negativne težnje s poudarjanjem
degeneriranosti pa so jih potiskale v družbo zveri.
Prav zaradi presenetljivo normalnega fizičnega izgleda so postali razi-
skovalci občutljivi na kulturne značilnosti – te so s svojo izjemno variabil-
nostjo edine intenzivno presenetile odkritelje. In drugačnejša, kot je bila
družba, bolj je bila zanimiva za opazovalce. Zagotovo je bil najrazburlivejši
trenutek petek, 12. oktober 1492, ko je Krištof Kolumb na otoku, ki ga je poi-
menoval San Salvador, zagledal gole ljudi. Po svojih izkušnjah jih je primerjal
z drugimi poznanimi ljudstvi ter zaključil, da »niso ne črni ne beli, ampak so
kot prebivalci Kanarskih otokov« (Fernández-Armesto 2005, 107–109). Nje-
gova primerjava pa ni zgolj poskus uvrstitve, ampak vzpostavitev razmerja – v
skladu s prepričanjem Alberta Velikega so bili popolnoma normalnega izgle-
da in posledično torej popolnoma človeški in racionalni. Njihovo nedolžnost
izraža njihova golota, kajti po Kolumbovem prepričanju sta bila tudi Adam in
Eva v raju gola, pa tudi sveti Frančišek je v odraz svoje popolne odvisnosti od
božje milosti odvrgel vse obleke. Vendar pa se moramo zavedati, da je Kolumb
bil tudi osvajalec, miroljubnost staroselcev je pomenila, da niso okuženi z na-
siljem, pomenila pa je tudi, da jih bo lahko obvladati, njihova golota je pome-
nila, da živijo v idili, ki kaže popolno odvisnost od božje milosti, hkrati pa po-
meni, da so divjaki. Kolumb je videl njihovo vlogo pri vključitvi v ekonomsko
stvarnost – evropske oči so v 15. stoletju že bile navajene anatomske in kultur-
ne variabilnosti človeštva na robovih evropskega sveta.
Že pred odkritjem novega sveta je bil v vseh vidikih družbenega življe-
nja in tudi umetniškega ustvarjanja sprožen proces asimilacije neznanega v
polje znanega. Kot ilustracijo tega predvsem likovnega obrata navaja Ter El-
lingson da Vincijev nasvet umetnikom, da naj za upodobitve pošasti uporab
48
