Page 77 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 77
trije eseji o divjakih
Vzgodovini reprezentacij evropske kulture sta ključno vlogo pri določi-
tvi kolektivnih odnosov in posameznika odigrala dva dogodka:
odkritje divjakov Novega sveta ter odkritje predrimskih starin – od-
kritji drugačnih sočasnih ter drugačnih starodavnih ljudstev. Ta dva elemen-
ta sta povzročila spremembo konceptov identitete ter izvirov človeštva. V tre-
nutku ekspanzije geografskega razumevanja sveta je prišlo zaradi potrebe po
razjasnitvi kulturne raznolikosti človeštva do stvaritve novih znanstvenih di-
sciplin – antropologije in etnografije. V časovni dimenziji pa je prišlo zaradi
potrebe, da bi pojasnili preteklost, do spremembe zgodovine ter ustanovitve
arheologije, kajti intelektualno vretje razsvetljenstva je spremenilo koncepcijo
časa. Kronologija je postala povezana z idejo o človeški prilagoditvi, razvoju
in spremembah (Davies 2001, 59). Koncepti degeneracije in napredka so se v
besednjak prerinili že zelo zgodaj v povezavi z novim razumevanjem Geneze.
Poročila o radikalno drugačnih načinih življenja novo odkritih ljudstev so
ponudila možnost, da se je o preteklosti začelo razmišljati kot o drugačni se-
danjosti. Pojmom divjaštva in barbarizma, ki so izvirali iz grške tradicije, je
bil dodan nov, etnografski pomen.
Tako so poglavitne informacije o novostih in čudesih prinašali pred-
vsem potopisi poznega šestnajstega stoletja, ki pa niso opisovali zgolj osebnih
odkritij avtorjev, ampak so bili v širšem kontekstu dokaz o globalnih odkri-
tjih. Predstavljajo začetke sodobne etnologije in antropologije ter omogočajo
razvoj prazgodovinske antropologije, hkrati pa jih moramo brati kot argu-
mente za upravičevanje kolonialnih prisvojitev številnih vlad. Socialne mobil-
nosti pa niso sprožili zgolj veliki projekti kolonialnih prisvajanj ozemelj, am-
pak tudi tiskarska revolucija, nova monetarna ekonomija ter porast
populacije in tej sledeča urbanizacija. Gre za obdobje, ko je sočasno prišlo do
razmaha kolonializma, ki je omogočil globalne stike, ter izuma tiskarske pre-
še, ki je omogočila širitev knjižne produkcije – in posledično je prišlo do ek-
splozije fikcije v proznih delih (Campbell 2004, 26, 27).
V antropološkem smislu smo v tem obdobju priča spremembi koncepcij
pojmovanja divjakov, kar je omogočilo razvoj znanstvene arheološke in antro-
pološke metode. Primitivizem, ki je idealiziral skoraj vsako skupnost, za kate-
ro se je menilo, da je nedotaknjena od civilizatornih prisil, se je umaknil arha-
izmu, ki je idealiziral realne, večinoma pa imaginarne skupine oddaljenih
prednikov. In če je primitivizem predstavljal divjake kot nasprotje sprevrženi
modernosti, jih prikazoval kot težnjo k odvrnitvi prisil sodobne družbe – nji-
hova moralna čistost ni bila posledica vrste sprevrženosti, ampak stopnje ne-
pokvarjenosti – je arhaizem temeljito spremenil koncepcijo in percepcijo od-
daljenih družb.
77
Vzgodovini reprezentacij evropske kulture sta ključno vlogo pri določi-
tvi kolektivnih odnosov in posameznika odigrala dva dogodka:
odkritje divjakov Novega sveta ter odkritje predrimskih starin – od-
kritji drugačnih sočasnih ter drugačnih starodavnih ljudstev. Ta dva elemen-
ta sta povzročila spremembo konceptov identitete ter izvirov človeštva. V tre-
nutku ekspanzije geografskega razumevanja sveta je prišlo zaradi potrebe po
razjasnitvi kulturne raznolikosti človeštva do stvaritve novih znanstvenih di-
sciplin – antropologije in etnografije. V časovni dimenziji pa je prišlo zaradi
potrebe, da bi pojasnili preteklost, do spremembe zgodovine ter ustanovitve
arheologije, kajti intelektualno vretje razsvetljenstva je spremenilo koncepcijo
časa. Kronologija je postala povezana z idejo o človeški prilagoditvi, razvoju
in spremembah (Davies 2001, 59). Koncepti degeneracije in napredka so se v
besednjak prerinili že zelo zgodaj v povezavi z novim razumevanjem Geneze.
Poročila o radikalno drugačnih načinih življenja novo odkritih ljudstev so
ponudila možnost, da se je o preteklosti začelo razmišljati kot o drugačni se-
danjosti. Pojmom divjaštva in barbarizma, ki so izvirali iz grške tradicije, je
bil dodan nov, etnografski pomen.
Tako so poglavitne informacije o novostih in čudesih prinašali pred-
vsem potopisi poznega šestnajstega stoletja, ki pa niso opisovali zgolj osebnih
odkritij avtorjev, ampak so bili v širšem kontekstu dokaz o globalnih odkri-
tjih. Predstavljajo začetke sodobne etnologije in antropologije ter omogočajo
razvoj prazgodovinske antropologije, hkrati pa jih moramo brati kot argu-
mente za upravičevanje kolonialnih prisvojitev številnih vlad. Socialne mobil-
nosti pa niso sprožili zgolj veliki projekti kolonialnih prisvajanj ozemelj, am-
pak tudi tiskarska revolucija, nova monetarna ekonomija ter porast
populacije in tej sledeča urbanizacija. Gre za obdobje, ko je sočasno prišlo do
razmaha kolonializma, ki je omogočil globalne stike, ter izuma tiskarske pre-
še, ki je omogočila širitev knjižne produkcije – in posledično je prišlo do ek-
splozije fikcije v proznih delih (Campbell 2004, 26, 27).
V antropološkem smislu smo v tem obdobju priča spremembi koncepcij
pojmovanja divjakov, kar je omogočilo razvoj znanstvene arheološke in antro-
pološke metode. Primitivizem, ki je idealiziral skoraj vsako skupnost, za kate-
ro se je menilo, da je nedotaknjena od civilizatornih prisil, se je umaknil arha-
izmu, ki je idealiziral realne, večinoma pa imaginarne skupine oddaljenih
prednikov. In če je primitivizem predstavljal divjake kot nasprotje sprevrženi
modernosti, jih prikazoval kot težnjo k odvrnitvi prisil sodobne družbe – nji-
hova moralna čistost ni bila posledica vrste sprevrženosti, ampak stopnje ne-
pokvarjenosti – je arhaizem temeljito spremenil koncepcijo in percepcijo od-
daljenih družb.
77
