Page 78 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 78
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
Razsvetljenstvo v Evropi je bilo rojeno kot filozofsko gibanje, ki je poskušalo
zavreči težo idej in ustanov, ki so v prejšnjih stoletjih pogreznile Evropo v se-
rijo krvavih konfliktov – poskušalo je predstaviti novo vizijo človeških mož-
nosti. Za razliko od preteklih obdobij, ko je stanje človeštva zaznamoval izvir-
ni greh, so razsvetljenci videli človeka kot sposobnega izboljšanja. Racionalizem
in empirizem sta narekovala vzpostavitev novih sistemov neteološkega izo-
braževanja, podana je bila tudi nova vizija sveta, kjer so zagovorniki podpira-
li koncepte univerzalnega človeštva (Wolf 1999, 23–24).
Vpeljava evolucionistične paradigme je naravno okolje predstavila kot
nevarno, zunanji pritiski so postali gonilo boja za preživetje junakov (White
1972, 25). In antična tradicija je učila, da je barbarstvo preludij za vzpon civili-
zacije. Tako so enotne stopnje civilizacije, ki so sledile unitarnim procesom
adaptacije in sprememb, postale osnovne predpostavke razsvetljenstva. Hkra-
ti pa je iz razsvetljenstva izpeljana ideologija dokazovala kulturno in etično
superiornost ekonomsko močnejših držav – s humanističnimi argumenti je
utemeljevala vzdrževanje neenakosti človeštva, ki je bila ideološka legitimaci-
ja kolonialističnega sistema. Devetnajsto stoletje je prineslo tudi spremembo v
preučevanju človeških skupnosti. Obdobje preučevanja anatomske in kultur-
ne variabilnosti je prekinilo s tradicijami razsvetljenstva, ko se je opazovalo
univerzalni razvoj človeških družb in so filozofi kot John Locke, Adam Fer-
guson in Henry Home, lord Kames posvečali pozornost različnosti zgolj zato,
da bi skupnosti lahko umestili v časovno zaporedje kulturnega razvoja (Jones
1997, 41). Za številne, predvsem znanstvenike je evolucija postala metafizično
ozadje, ki je prinašalo kulturno sporočilo – primarno sporočilo o razvoju pro-
ti naprednejšemu stanju, posredno pa tudi o vlogah spolov ter pozicijah poli-
tičnih doktrin. Razlaga je bila tako prikladna, da ni bilo nobene potrebe za
njeno preverjanje.
Skozi 19. in 20. stoletje je uporaba filogenetskih rekonstrukcij za opiso-
vanje človeških razmerij v sociopolitičnih sferah posredovala konceptualno
podlago za zahodnjaške rasne in rasistične klasifikacije. Služila je za likovno
lustracijo idej o »rasnem boju«, s katerimi so utemeljevali ideje o biološki in-
feriornosti socialnih razredov ter podpirali nepravične institucije, kot so bile
sužnjelastništvo, kolonializem in evgenika (Caspari 2003, 67).
Prav tako je v sredi 19. stoletja nastopilo novo obdobje v znanosti – ob-
dobje, ko so predhodna odkritja in spoznanja bila interpretirana na nove na-
čine in vključena v drugačno področje. Ko je leta 1847 Boucher de Perthes v
Parizu objavil prvi zvezek svojega dela, posvečenega keltskim in predpotopnim
starinam ter je v njem upodobil velike količine kamenih orodij, ki jih je odkril
v terasah reke Somme, je začel nekaj, čigar končnega pomena se niti ni mogel
78
Razsvetljenstvo v Evropi je bilo rojeno kot filozofsko gibanje, ki je poskušalo
zavreči težo idej in ustanov, ki so v prejšnjih stoletjih pogreznile Evropo v se-
rijo krvavih konfliktov – poskušalo je predstaviti novo vizijo človeških mož-
nosti. Za razliko od preteklih obdobij, ko je stanje človeštva zaznamoval izvir-
ni greh, so razsvetljenci videli človeka kot sposobnega izboljšanja. Racionalizem
in empirizem sta narekovala vzpostavitev novih sistemov neteološkega izo-
braževanja, podana je bila tudi nova vizija sveta, kjer so zagovorniki podpira-
li koncepte univerzalnega človeštva (Wolf 1999, 23–24).
Vpeljava evolucionistične paradigme je naravno okolje predstavila kot
nevarno, zunanji pritiski so postali gonilo boja za preživetje junakov (White
1972, 25). In antična tradicija je učila, da je barbarstvo preludij za vzpon civili-
zacije. Tako so enotne stopnje civilizacije, ki so sledile unitarnim procesom
adaptacije in sprememb, postale osnovne predpostavke razsvetljenstva. Hkra-
ti pa je iz razsvetljenstva izpeljana ideologija dokazovala kulturno in etično
superiornost ekonomsko močnejših držav – s humanističnimi argumenti je
utemeljevala vzdrževanje neenakosti človeštva, ki je bila ideološka legitimaci-
ja kolonialističnega sistema. Devetnajsto stoletje je prineslo tudi spremembo v
preučevanju človeških skupnosti. Obdobje preučevanja anatomske in kultur-
ne variabilnosti je prekinilo s tradicijami razsvetljenstva, ko se je opazovalo
univerzalni razvoj človeških družb in so filozofi kot John Locke, Adam Fer-
guson in Henry Home, lord Kames posvečali pozornost različnosti zgolj zato,
da bi skupnosti lahko umestili v časovno zaporedje kulturnega razvoja (Jones
1997, 41). Za številne, predvsem znanstvenike je evolucija postala metafizično
ozadje, ki je prinašalo kulturno sporočilo – primarno sporočilo o razvoju pro-
ti naprednejšemu stanju, posredno pa tudi o vlogah spolov ter pozicijah poli-
tičnih doktrin. Razlaga je bila tako prikladna, da ni bilo nobene potrebe za
njeno preverjanje.
Skozi 19. in 20. stoletje je uporaba filogenetskih rekonstrukcij za opiso-
vanje človeških razmerij v sociopolitičnih sferah posredovala konceptualno
podlago za zahodnjaške rasne in rasistične klasifikacije. Služila je za likovno
lustracijo idej o »rasnem boju«, s katerimi so utemeljevali ideje o biološki in-
feriornosti socialnih razredov ter podpirali nepravične institucije, kot so bile
sužnjelastništvo, kolonializem in evgenika (Caspari 2003, 67).
Prav tako je v sredi 19. stoletja nastopilo novo obdobje v znanosti – ob-
dobje, ko so predhodna odkritja in spoznanja bila interpretirana na nove na-
čine in vključena v drugačno področje. Ko je leta 1847 Boucher de Perthes v
Parizu objavil prvi zvezek svojega dela, posvečenega keltskim in predpotopnim
starinam ter je v njem upodobil velike količine kamenih orodij, ki jih je odkril
v terasah reke Somme, je začel nekaj, čigar končnega pomena se niti ni mogel
78
