Page 81 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 81
trije eseji o divjakih
denja, ki je kmalu pridobilo svoje mesto na nacionalnih akademskih ustano-
vah, v muzejih, na kongresih ter je začelo izdajati svoje publikacije. Vendar ne
smemo pozabiti, da je šlo za področje, ki je bilo sestavljeno iz številnih celot,
te pa so nastale v različnih nacionalnih in intelektualnih kontekstih. Tako je
bila veda o prazgodovini pravzaprav presečišče različnih komplementarnih,
včasih pa tudi antagonističnih akademskih tradicij (Coye 2005, 702). Pravza-
prav bi vprašanje začetka raziskav starosti človeštva ter posameznih človeških
ras lahko povezali s Trautmannovo idejo o revoluciji v etnološkem času. Avtor
je menil, da se sodobna antropologija, kot jo poznamo danes, pojavi v Darwi-
novem času, natančneje med izidom On the Origins of Species leta 1859 ter The
Descent of Man leta 1871. Trdil je, da ključen element v formiranju antropolo-
gije ni vdor darvinizma, temveč kolaps kratke, to je kreacionistične, kronolo-
gije človeštva ter vzpostavitev etnološkega časa, ki se razteza v nedoločljivo
preteklost (Trautmann 1992, 379–280). Ključno pri tem je seveda dejstvo, da
so sheme socialnega razvoja ter rudimentarni predlogi rasnih delitev bili
vzpostavljeni že prej, s propadom biblične kronologije pa so se znašli v prosto-
ru, ki ni imel več določene časovne komponente, ter je bilo potrebno na novo
določiti kronologijo začetkov, razvoja, sprememb, zamenjav ... Skratka, v
ospredje je prišlo vprašanje kronološke pozicije nekega fenomena – v našem
primeru človeka – ter variabilnosti njegovega izgleda. Prav tako se je z izgubo
božanskega stvarnika začelo iskanje razlogov za morfološko variabilnost člo-
veške vrste oziroma vprašanje človeške taksonomske razdelitve ter uvrstitve
nasploh.
81
denja, ki je kmalu pridobilo svoje mesto na nacionalnih akademskih ustano-
vah, v muzejih, na kongresih ter je začelo izdajati svoje publikacije. Vendar ne
smemo pozabiti, da je šlo za področje, ki je bilo sestavljeno iz številnih celot,
te pa so nastale v različnih nacionalnih in intelektualnih kontekstih. Tako je
bila veda o prazgodovini pravzaprav presečišče različnih komplementarnih,
včasih pa tudi antagonističnih akademskih tradicij (Coye 2005, 702). Pravza-
prav bi vprašanje začetka raziskav starosti človeštva ter posameznih človeških
ras lahko povezali s Trautmannovo idejo o revoluciji v etnološkem času. Avtor
je menil, da se sodobna antropologija, kot jo poznamo danes, pojavi v Darwi-
novem času, natančneje med izidom On the Origins of Species leta 1859 ter The
Descent of Man leta 1871. Trdil je, da ključen element v formiranju antropolo-
gije ni vdor darvinizma, temveč kolaps kratke, to je kreacionistične, kronolo-
gije človeštva ter vzpostavitev etnološkega časa, ki se razteza v nedoločljivo
preteklost (Trautmann 1992, 379–280). Ključno pri tem je seveda dejstvo, da
so sheme socialnega razvoja ter rudimentarni predlogi rasnih delitev bili
vzpostavljeni že prej, s propadom biblične kronologije pa so se znašli v prosto-
ru, ki ni imel več določene časovne komponente, ter je bilo potrebno na novo
določiti kronologijo začetkov, razvoja, sprememb, zamenjav ... Skratka, v
ospredje je prišlo vprašanje kronološke pozicije nekega fenomena – v našem
primeru človeka – ter variabilnosti njegovega izgleda. Prav tako se je z izgubo
božanskega stvarnika začelo iskanje razlogov za morfološko variabilnost člo-
veške vrste oziroma vprašanje človeške taksonomske razdelitve ter uvrstitve
nasploh.
81
