Page 72 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 72
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
divji mož. Njegovo telo postane v resnici njegova identiteta ter njegovi lasje in
brada, ki pokrivajo telo, so znak pripadnosti, identitete.
Golota prebivalcev Novega sveta, ki je zavzemala osrednje mesto v vseh
etnografskih opisih ter določala njihovo stopnjo razvoja družbe, je bila upora-
bljena kot metafora za ilustracijo primitivnosti. Golota divjih ljudi je formira-
la okvirje za vsako negativno percepcijo golih teles, kajti iz evropske perspekti-
ve je pomanjkanje oblačil pomenilo tudi pomanjkanje kulture. Pomanjkanje
lastnine je šlo v roki s pomanjkanjem zakonov in religije – dejavnikov, ki so
bili po evropskih prepričanjih nujno potrebni za potrditev obstoja civilizacije
oziroma celo osnovne človeške kulture. 16. stoletje je ustvarilo vprašanje, kaj je
v resnici človeško in kako variabilna je človeškost. Jasno je, da je od samega za-
četka evropske ekspanzije bil ustvarjen skupek novih historičnih pritiskov, ki
so poskušali odgovoriti na to vprašanje. Sicer ni šlo za namensko stvaritev an-
tropologije, ampak za prakso trenutka, ki je izkoristila ekonomski in intelek-
tualni trenutek stika s populacijami, katerih obstoj je bil teoretično, še bolj pa
teološko nemogoč. Poglavitni učinek pa je bila ustvaritev socialno delujočega
skupka reguliranih in standardiziranih praks za odgovarjanje, ki so vsebova-
le tudi prakse objavljanja podatkov, jasno umeščenih v režim vedenja. Stran-
ski učinek teh praks pa je bil zagotovo porast ilustracij v proznih delih. Jasno
je, da so bili že v predhodnih stoletjih oblikovani kompendiji vedenj o drugih
ter njihovih upodobitev, vendar je v teh primerih šlo prej za zabavo in ne za te-
orijo o organiziranosti sveta.
V 16. in 17. stoletju se rodi žanr, v katerem komentatorji govorijo o otro-
ški čistosti ter prijaznosti prebivalcev Novega sveta. Posledično se pojavijo
utopična dela, najslavnejši sta verjetno Utopia (1516), ki jo je napisal sir Tho-
mas Moore, ter New Atlantis (1627) Francisa Bacona, ki opisujejo kraje in
družbe, ki so najprej locirane na Karibih, nato v Ameriki ter na koncu v Juž-
nem morju. Sicer prvi glorificira primitivna ljudstva Michel de Montaigne v
16. stoletju, v začetku 18. stoletja pa literatura poveličuje predvsem ekspanziv-
no moč civilizacije, ki jo sprejmejo primitivna ljudstva. Verjetno najslavnejši
primer je Petek v Robinsonu Crusoeju Daniela Defoeja iz leta 1719, v isti žanr
pa bi lahko uvrstili tudi Gulliverjeva potovanja Jonathana Swifta iz leta 1726.
Z omenjenimi deli se v angleški in francoski literaturi v obdobju po letu 1730
pojavi duh romanticizma, ki bo oblikoval literaturo vse do konca stoletja (Fa-
gan 1998, 124–129).
Defoejev Robinson Crusoe živi osamljen na oddaljenem ameriškem
otoku, oblečen v živalske kože kot srednjeveški divji mož, v strahu pred drugi-
mi človeškimi bitji ter bežeč iz omrežij socialnega in kulturnega obstoja. Ven-
dar pa moramo Defoejev mentalni eksperiment opazovati tudi na drugačen
72
divji mož. Njegovo telo postane v resnici njegova identiteta ter njegovi lasje in
brada, ki pokrivajo telo, so znak pripadnosti, identitete.
Golota prebivalcev Novega sveta, ki je zavzemala osrednje mesto v vseh
etnografskih opisih ter določala njihovo stopnjo razvoja družbe, je bila upora-
bljena kot metafora za ilustracijo primitivnosti. Golota divjih ljudi je formira-
la okvirje za vsako negativno percepcijo golih teles, kajti iz evropske perspekti-
ve je pomanjkanje oblačil pomenilo tudi pomanjkanje kulture. Pomanjkanje
lastnine je šlo v roki s pomanjkanjem zakonov in religije – dejavnikov, ki so
bili po evropskih prepričanjih nujno potrebni za potrditev obstoja civilizacije
oziroma celo osnovne človeške kulture. 16. stoletje je ustvarilo vprašanje, kaj je
v resnici človeško in kako variabilna je človeškost. Jasno je, da je od samega za-
četka evropske ekspanzije bil ustvarjen skupek novih historičnih pritiskov, ki
so poskušali odgovoriti na to vprašanje. Sicer ni šlo za namensko stvaritev an-
tropologije, ampak za prakso trenutka, ki je izkoristila ekonomski in intelek-
tualni trenutek stika s populacijami, katerih obstoj je bil teoretično, še bolj pa
teološko nemogoč. Poglavitni učinek pa je bila ustvaritev socialno delujočega
skupka reguliranih in standardiziranih praks za odgovarjanje, ki so vsebova-
le tudi prakse objavljanja podatkov, jasno umeščenih v režim vedenja. Stran-
ski učinek teh praks pa je bil zagotovo porast ilustracij v proznih delih. Jasno
je, da so bili že v predhodnih stoletjih oblikovani kompendiji vedenj o drugih
ter njihovih upodobitev, vendar je v teh primerih šlo prej za zabavo in ne za te-
orijo o organiziranosti sveta.
V 16. in 17. stoletju se rodi žanr, v katerem komentatorji govorijo o otro-
ški čistosti ter prijaznosti prebivalcev Novega sveta. Posledično se pojavijo
utopična dela, najslavnejši sta verjetno Utopia (1516), ki jo je napisal sir Tho-
mas Moore, ter New Atlantis (1627) Francisa Bacona, ki opisujejo kraje in
družbe, ki so najprej locirane na Karibih, nato v Ameriki ter na koncu v Juž-
nem morju. Sicer prvi glorificira primitivna ljudstva Michel de Montaigne v
16. stoletju, v začetku 18. stoletja pa literatura poveličuje predvsem ekspanziv-
no moč civilizacije, ki jo sprejmejo primitivna ljudstva. Verjetno najslavnejši
primer je Petek v Robinsonu Crusoeju Daniela Defoeja iz leta 1719, v isti žanr
pa bi lahko uvrstili tudi Gulliverjeva potovanja Jonathana Swifta iz leta 1726.
Z omenjenimi deli se v angleški in francoski literaturi v obdobju po letu 1730
pojavi duh romanticizma, ki bo oblikoval literaturo vse do konca stoletja (Fa-
gan 1998, 124–129).
Defoejev Robinson Crusoe živi osamljen na oddaljenem ameriškem
otoku, oblečen v živalske kože kot srednjeveški divji mož, v strahu pred drugi-
mi človeškimi bitji ter bežeč iz omrežij socialnega in kulturnega obstoja. Ven-
dar pa moramo Defoejev mentalni eksperiment opazovati tudi na drugačen
72
