Page 73 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 73
v puščavi in goščavi
način – Robinson je človek, je ustvarjalec kulture, ki jo oblikuje po svoji po-
dobi – na osamljenem otoku začne graditi svoj fevdalni sistem. Novo obdobje
je za razliko od domačijsko vezane buržuazije, ki je nadaljevala srednjeveško
tradicijo, ustvarilo nemirnega in popotniškega kapitalista, kateremu je bila
produkcija kulture oziroma ekonomskega sistema globoko vrojena ne glede
na kraj, na katerem se je nahajal. Morda je ta odraz pokroviteljskega duha
angleških politikov in literatov, ki so ga gojili do ubogih divjakov v obdobju
pred državljansko vojno. Zrcaljenje izvirnosti v življenju divjakov je bilo za-
nje zadnja ilustracija stanja narave, tistega filozofskega koncepta, ki ga je Tho-
mas Hobbes sicer opisal kot logično abstrakcijo razumevanja izvora družbe,
zgolj hipotetični konstrukt, ki mu je rekel tudi metodološka fikcija (Ashcraft
1972, 148). Kot materialističen filozof, ki je v svojih delih poveličeval pomen
države, je Hobbes trdil, da so vsi ljudje v naravnem stanju enaki, pa ne ker so
vsi razumna bitja ali produkt Stvarnika, ampak ker so si enaki v sposobnosti
ubijanja drug drugega. V Leviathanu piše, »da so živeli v stalnem strahu ter v
nevarnosti nasilne smrti. Človeško življenje je bilo samotno, revno, odurno, na-
silno ter kratko.« Prav ta pravica do ubijanja je nudila osnovo za argumenta-
cijo pravice do osvajanja in ko je bila slednja projecirana na izpeljani aristo-
teljanski sistem z ljudmi nad živalmi, ki mu je krščanstvo dodalo še hudiča
pod živalmi, ni bilo več argumentov proti nasilnemu kolonializmu. Angle-
ži 17. stoletja so namreč verjeli, da so ljudje brez vere enaki kot živali, potopi-
sci iz 16. in 17. stoletja pa so jim še prinesli ugotovitev, da domorodci v Ame-
riki častijo hudiča in da je očitno Amerika njegovo zadnje zatočišče. Vendar
pa je Hobbes trdil tudi nasprotno – zanj sta bili civilizacija in religija zgolj se-
kundarnega pomena. Osnova je politična družba – tista družba, ki se je raz-
vila, ko so se med seboj boreči se divjaki podredili vladanju (Ashcraft 1972,
148–164). Njegova teza je tako predstavljala utemeljitev in kritiko kolonializ-
ma hkrati. Kolonizacija odkritih območij je, ker je bila staroselcem zanikana
kakršnakoli oblika politične organizacije, našla svojo legitimizacijo v proce-
su podvrženja divjakov vladi evropskih ljudstev, hkrati pa je kritika tega pro-
cesa z ločitvijo civilizacije od vere dobila orodje, da je lahko kritizirala dejanja
kristjanov pri tem početju kot necivilizirana.
Tako so pravzaprav avtorji že pred francoskim razsvetljenstvom videli v
prebivalcih Severne Amerike plemenite divjake. Tu je potrebno omeniti pred-
vsem Histoire de la nouvelle France Marca Lescarbota, ki je izšla leta 1699 v
Parizu. Gre za kompendij potovanj po novem svetu, ki ga je napisal pravnik
in popotnik. Ta je bil v svojih delih energičen kritik civilizacijskih krivic in
predvsem kronist protikolonialnega upora staroselcev. Pravzaprav je on prvi
uporabil termin plemenitega divjaka, ki pa je pri njem predvsem pravna ka-
73
način – Robinson je človek, je ustvarjalec kulture, ki jo oblikuje po svoji po-
dobi – na osamljenem otoku začne graditi svoj fevdalni sistem. Novo obdobje
je za razliko od domačijsko vezane buržuazije, ki je nadaljevala srednjeveško
tradicijo, ustvarilo nemirnega in popotniškega kapitalista, kateremu je bila
produkcija kulture oziroma ekonomskega sistema globoko vrojena ne glede
na kraj, na katerem se je nahajal. Morda je ta odraz pokroviteljskega duha
angleških politikov in literatov, ki so ga gojili do ubogih divjakov v obdobju
pred državljansko vojno. Zrcaljenje izvirnosti v življenju divjakov je bilo za-
nje zadnja ilustracija stanja narave, tistega filozofskega koncepta, ki ga je Tho-
mas Hobbes sicer opisal kot logično abstrakcijo razumevanja izvora družbe,
zgolj hipotetični konstrukt, ki mu je rekel tudi metodološka fikcija (Ashcraft
1972, 148). Kot materialističen filozof, ki je v svojih delih poveličeval pomen
države, je Hobbes trdil, da so vsi ljudje v naravnem stanju enaki, pa ne ker so
vsi razumna bitja ali produkt Stvarnika, ampak ker so si enaki v sposobnosti
ubijanja drug drugega. V Leviathanu piše, »da so živeli v stalnem strahu ter v
nevarnosti nasilne smrti. Človeško življenje je bilo samotno, revno, odurno, na-
silno ter kratko.« Prav ta pravica do ubijanja je nudila osnovo za argumenta-
cijo pravice do osvajanja in ko je bila slednja projecirana na izpeljani aristo-
teljanski sistem z ljudmi nad živalmi, ki mu je krščanstvo dodalo še hudiča
pod živalmi, ni bilo več argumentov proti nasilnemu kolonializmu. Angle-
ži 17. stoletja so namreč verjeli, da so ljudje brez vere enaki kot živali, potopi-
sci iz 16. in 17. stoletja pa so jim še prinesli ugotovitev, da domorodci v Ame-
riki častijo hudiča in da je očitno Amerika njegovo zadnje zatočišče. Vendar
pa je Hobbes trdil tudi nasprotno – zanj sta bili civilizacija in religija zgolj se-
kundarnega pomena. Osnova je politična družba – tista družba, ki se je raz-
vila, ko so se med seboj boreči se divjaki podredili vladanju (Ashcraft 1972,
148–164). Njegova teza je tako predstavljala utemeljitev in kritiko kolonializ-
ma hkrati. Kolonizacija odkritih območij je, ker je bila staroselcem zanikana
kakršnakoli oblika politične organizacije, našla svojo legitimizacijo v proce-
su podvrženja divjakov vladi evropskih ljudstev, hkrati pa je kritika tega pro-
cesa z ločitvijo civilizacije od vere dobila orodje, da je lahko kritizirala dejanja
kristjanov pri tem početju kot necivilizirana.
Tako so pravzaprav avtorji že pred francoskim razsvetljenstvom videli v
prebivalcih Severne Amerike plemenite divjake. Tu je potrebno omeniti pred-
vsem Histoire de la nouvelle France Marca Lescarbota, ki je izšla leta 1699 v
Parizu. Gre za kompendij potovanj po novem svetu, ki ga je napisal pravnik
in popotnik. Ta je bil v svojih delih energičen kritik civilizacijskih krivic in
predvsem kronist protikolonialnega upora staroselcev. Pravzaprav je on prvi
uporabil termin plemenitega divjaka, ki pa je pri njem predvsem pravna ka-
73
