Page 80 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 80
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
stopnje, tudi velike količine kosti – smeti, ki so še posebej naznačevale nizko
kulturno stopnjo ter pomanjkanje splošne higiene. Mary Douglas je opozori-
la, da umazanost ni posledica pomanjkanja higiene, ampak so smeti zgolj
predmeti, ki se nahajajo na napačnem mestu. Merilo civiliziranosti je tako
konstruirano iz dveh stanj – na eni strani skupka urejenih kulturnih razmerij
ter na drugi strani nasprotovanja tem normam (Douglas 1999, 108–109). Z
drugimi besedami ideja obstoja smeti v preteklosti, ki opazovalce opozarja na
primitivnost upodobljenih, implicira obstoj idealne strukture, ki jo pojmuje-
mo kot civilizacijo. Pri tem se je družba poznega 19. stoletja ujela v past, saj je
za upodobitev primitivnega stanja uma ljudi iz preteklosti uporabila lastne
kulturne norme oziroma kulturne norme, ki so v tistem trenutku postale del
sprejetih klasifikacij ter smo jih delno spremenjene nasledili do danes.
Taka podoba je dokončno zaznamovala vsakršne upodobitve v začetnih
letih odkrivanja človeške preteklosti. Z uveljavitvijo razvojnega nauka so upo-
dobljeni predniki postali diametralno nasprotje Adama. Njihova podoba je
nasprotovala rajski stvaritvi, v kateri je Bog ustvaril človeka po svoji podobi.
Podobe imaginarnih prednikov, ki so jih ustvarili zgodnji risarji in ki naj bi
uprizarjale bitja, ki so jih ustvarili principi evolucije, delujoči brez divine mi-
losti, niso bili naši predniki, ki bi zgolj čakali, da bi postali moderni ter bi ži-
veli brez blagra civilizacije, ampak so bile diabolične karikature, podobne opi-
cam brutalnega izgleda.
Prav zaradi povezave koncepta telesne lepote ter kulturne in moralne
vzvišenosti je bil sodoben evropski fizični izgled postavljen kot biološka nor-
ma, pri čemer so vsa odstopanja postala najprej predmet razkazovanja, ob
koncu stoletja pa preučevanja. Posledično je to pomenilo, da je bil standard le-
pote oziroma ustreznosti določen s sodbo družbe o tem, kdo odstopa od uve-
ljavljenih norm. Ker je seveda lepotni ideal odražal potrebe družbe, je vsako
odstopanje označevalo družbene nasprotnike – elemente, ki ogrožajo druž-
beni ustroj. Standard lepote je bil vzpostavljen skozi koncepte harmonije ter
skladnosti gibanja, pri čemer njeno nasprotje ni označevalo zgolj telesnih am-
pak tudi duhovne značilnosti. Neurejen oziroma napačen izgled naj bi ozna-
čeval osebo z umom, ki ni sposoben kontrolirati svojih strasti, osebo, kjer je
predpisani pogum zamenjala bojazljivost, kjer je poštenost bila neznana ter
kjer je poželenje zamenjalo spolno vzdržnost (Mosse 1996, 59). Najlepša ilu-
stracija tega pojmovanja človeka je leta 1890 izdani roman Slika Doriana
Graya Oscarja Wildea: moralna dekadenca pusti neizbrisen pečat na telesu in
obrazu.
V obdobju do leta 1859 so francoski in angleški znanstveniki s konsen-
zom o fosilni starosti človeških prednikov ustvarili avtonomno področje ve-
80
stopnje, tudi velike količine kosti – smeti, ki so še posebej naznačevale nizko
kulturno stopnjo ter pomanjkanje splošne higiene. Mary Douglas je opozori-
la, da umazanost ni posledica pomanjkanja higiene, ampak so smeti zgolj
predmeti, ki se nahajajo na napačnem mestu. Merilo civiliziranosti je tako
konstruirano iz dveh stanj – na eni strani skupka urejenih kulturnih razmerij
ter na drugi strani nasprotovanja tem normam (Douglas 1999, 108–109). Z
drugimi besedami ideja obstoja smeti v preteklosti, ki opazovalce opozarja na
primitivnost upodobljenih, implicira obstoj idealne strukture, ki jo pojmuje-
mo kot civilizacijo. Pri tem se je družba poznega 19. stoletja ujela v past, saj je
za upodobitev primitivnega stanja uma ljudi iz preteklosti uporabila lastne
kulturne norme oziroma kulturne norme, ki so v tistem trenutku postale del
sprejetih klasifikacij ter smo jih delno spremenjene nasledili do danes.
Taka podoba je dokončno zaznamovala vsakršne upodobitve v začetnih
letih odkrivanja človeške preteklosti. Z uveljavitvijo razvojnega nauka so upo-
dobljeni predniki postali diametralno nasprotje Adama. Njihova podoba je
nasprotovala rajski stvaritvi, v kateri je Bog ustvaril človeka po svoji podobi.
Podobe imaginarnih prednikov, ki so jih ustvarili zgodnji risarji in ki naj bi
uprizarjale bitja, ki so jih ustvarili principi evolucije, delujoči brez divine mi-
losti, niso bili naši predniki, ki bi zgolj čakali, da bi postali moderni ter bi ži-
veli brez blagra civilizacije, ampak so bile diabolične karikature, podobne opi-
cam brutalnega izgleda.
Prav zaradi povezave koncepta telesne lepote ter kulturne in moralne
vzvišenosti je bil sodoben evropski fizični izgled postavljen kot biološka nor-
ma, pri čemer so vsa odstopanja postala najprej predmet razkazovanja, ob
koncu stoletja pa preučevanja. Posledično je to pomenilo, da je bil standard le-
pote oziroma ustreznosti določen s sodbo družbe o tem, kdo odstopa od uve-
ljavljenih norm. Ker je seveda lepotni ideal odražal potrebe družbe, je vsako
odstopanje označevalo družbene nasprotnike – elemente, ki ogrožajo druž-
beni ustroj. Standard lepote je bil vzpostavljen skozi koncepte harmonije ter
skladnosti gibanja, pri čemer njeno nasprotje ni označevalo zgolj telesnih am-
pak tudi duhovne značilnosti. Neurejen oziroma napačen izgled naj bi ozna-
čeval osebo z umom, ki ni sposoben kontrolirati svojih strasti, osebo, kjer je
predpisani pogum zamenjala bojazljivost, kjer je poštenost bila neznana ter
kjer je poželenje zamenjalo spolno vzdržnost (Mosse 1996, 59). Najlepša ilu-
stracija tega pojmovanja človeka je leta 1890 izdani roman Slika Doriana
Graya Oscarja Wildea: moralna dekadenca pusti neizbrisen pečat na telesu in
obrazu.
V obdobju do leta 1859 so francoski in angleški znanstveniki s konsen-
zom o fosilni starosti človeških prednikov ustvarili avtonomno področje ve-
80
