Page 79 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 79
trije eseji o divjakih
zavedati. Njegovo delo je kmalu pokazalo, da mora obstajati neka druga res-
ničnost od tiste, ki jo prikazuje Geneza – ne zgolj, da je v preteklosti rečni sis-
tem v severni Franciji bil zelo drugačen, ampak tudi lega orodij globoko v
prodnih zapisih je začela nakazovati, da so v naravi delovali procesi, ki so pot-
rebovali veliko več časa, kot ga je omogočala kratka kronologija človeštva.

Sredi 19. stoletja so veliki misleci celotno teološko teorijo stvaritve, pa
čeprav se je še vedno pridigala, pojmovali kot dokončno izgubljeno (White
1993, 49). Kot je linija astronomskih mislecev od Kopernika do Newtona od-
pravila staro astronomijo, v kateri je bila Zemlja center vesolja ter je nad njeno
osjo lebdel Vsemogočni ter lastnoročno premikal nebesna telesa, tako je linija
novih biologov uničila staro idejo Stvarnika kot minucioznega oblikovalca
vsega živega, ki naj bi služilo človeštvu. Posledično pride tudi do največjih li-
kovnih sprememb rekonstrukcij primitivnih ljudstev. V tem obdobju se kot
poglavitna znanstvena in družbena ideologija konsolidira evolucionizem ter
sočasno pride do kolapsa kratke, kreacionistične kronologije življenja na Zem-
lji. Pojavijo se upodobitve ljudi skupaj z izumrlimi živalmi. Hkrati pa se spre-
menijo tudi same upodobitve ljudi. V skladu z evolucionističnimi prepričanji
je tudi njihov fizični izgled primitiven – najprej podoben tistim deprivilegira-
nim primitivnim ljudstvom, kasneje pa povzema vedno več fizičnih potez na-
ših opičjih sorodnikov. Njihova orodja pa postanejo vse manj hipotetična –
zraven nepogrešljivih gorjač se znajdejo reprodukcije arheoloških najdb. Pride
do združitve velikokrat grotesknih človeških figur s starimi simbolnimi atri-
buti, kot so oblačila iz krzna ter gorjače, z elementi sodobne znanosti.

Tako lahko jasno ločimo dva žanra upodabljanja življenja v preteklosti –
upodabljanje pokrajine, kjer je človek zgolj eden izmed akterjev, ter portretnih
upodobitev ljudi. V prvem primeru, je v ospredju upodobitev narave, kjer nava-
dno prevladuje bujno zelenje. Prav tako je na upodobitvah vedno prikazana
voda, okoli katere so nanizane velike količine različnih živali. V primeru por-
tretnih upodabljanj ljudi, pa so upodobitve omejene predvsem na upodobitve
statičnih družin, ki pozirajo kot pri zgodnjih fotografih, ter na upodobitve, ki
prikazujejo izdelovanje predmetov oziroma boj z zvermi. Če prve upodobitve
reproducirajo znanje in hipoteze o izgledu narave in o naravnih procesih, po-
tem druge reproducirajo družbena razmerja viktorijanskega obdobja.

Hkrati pa njihov primitivizem določajo še drugi atributi – zgodnje ar-
heološke raziskave so na najdiščih odkrile številne ostanke živalskih kosti, ki
so za arheologe sicer ponujale dobrodošle podatke o živalstvu v preteklosti
oziroma o lovskem plenu, ki so ga lovili starodavni zemljani. Tako so upodo-
bitve rekonstrukcij življenja prazgodovinskih ljudi začele vsebovati zraven
orodij, ki so odraz človeške racionalnosti in kažejo na napredek od živalske

79
   74   75   76   77   78   79   80   81   82   83   84