Page 83 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 83
jaki
Od okoli leta 1400 so evropska potovanja oziroma kolonialna osvaja-
nja začela na globalni ravni povezovati številna ljudstva. Poraženci
najzgodnejšega procesa globalizacije so bila zagotovo tista ljudstva,
ko so jih zaradi neevropskega, neurbanega in neliterarnega načina življenja
pojmovali kot primitivna, njihov način življenja pa kot uniformen. Hkrati
pa so ti stiki imeli tudi sekundaren pomen za razvoj evropske humanistične
misli, pri čemer ni prednjačila zgolj antropologija, ampak so se v porajajočem
se antikvarstvu začeli pojavljati miselni tokovi, ki so kamena orodja primitiv-
nih ljudstev začeli povezovati s podobnimi v Evropi odkritimi predmeti – s
pomočjo etnografskih paralel se je začela odkrivati prazgodovina. Odkritja v
prostoru so omogočila interpretacije odkritij v času. Težišče tega obdobja in
višek produkcije informacij je bilo zaobjeto v času od sredine 16. stoletja, ko je
odkritje Novega sveta zraven svojega ekonomskega pomena v Evropi povzro-
čilo tudi inovacije v filozofskih in pripovednih žanrih, ter se je zaključilo do
sredine 19. stoletja. Gre za obdobje intenzivnih intelektualnih, tehnoloških,
religioznih in ekonomskih sprememb v Evropi, da ne govorimo o spremem-
bah, ki so jih odkritja povzročila v Afriki in obeh Amerikah. Obdobje, ki ga
številni avtorji ne bi združili, saj vsebuje tako konec renesanse kot tudi zače-
tek moderne in v svoji sredini skriva proces, ki so ga nekoč opisovali kot znan-
stveno revolucijo. Vendar gre za dolgotrajen proces in ne revolucijo, v katerem
so filozofi narave (znanosti kot take še ni bilo) z zavestno jasnostjo ter goreč-
nostjo zbirali ter urejali podatke in odkritja. Ne gre zgolj za Descartesa in Ba-
cona, ampak za množice brezimnih, ki so s svojim delom vnesli rigoroznost
znanstvene metodologije v obdobje eksplozije vedenj, katerim so bili priča.
Potopise šestnajstega stoletja so zaznamovala odkritja – ne zgolj oseb-
na, ampak tudi popolna, politična in globalna odkritja njihovih piscev. So-
ki
divja- 83
Od okoli leta 1400 so evropska potovanja oziroma kolonialna osvaja-
nja začela na globalni ravni povezovati številna ljudstva. Poraženci
najzgodnejšega procesa globalizacije so bila zagotovo tista ljudstva,
ko so jih zaradi neevropskega, neurbanega in neliterarnega načina življenja
pojmovali kot primitivna, njihov način življenja pa kot uniformen. Hkrati
pa so ti stiki imeli tudi sekundaren pomen za razvoj evropske humanistične
misli, pri čemer ni prednjačila zgolj antropologija, ampak so se v porajajočem
se antikvarstvu začeli pojavljati miselni tokovi, ki so kamena orodja primitiv-
nih ljudstev začeli povezovati s podobnimi v Evropi odkritimi predmeti – s
pomočjo etnografskih paralel se je začela odkrivati prazgodovina. Odkritja v
prostoru so omogočila interpretacije odkritij v času. Težišče tega obdobja in
višek produkcije informacij je bilo zaobjeto v času od sredine 16. stoletja, ko je
odkritje Novega sveta zraven svojega ekonomskega pomena v Evropi povzro-
čilo tudi inovacije v filozofskih in pripovednih žanrih, ter se je zaključilo do
sredine 19. stoletja. Gre za obdobje intenzivnih intelektualnih, tehnoloških,
religioznih in ekonomskih sprememb v Evropi, da ne govorimo o spremem-
bah, ki so jih odkritja povzročila v Afriki in obeh Amerikah. Obdobje, ki ga
številni avtorji ne bi združili, saj vsebuje tako konec renesanse kot tudi zače-
tek moderne in v svoji sredini skriva proces, ki so ga nekoč opisovali kot znan-
stveno revolucijo. Vendar gre za dolgotrajen proces in ne revolucijo, v katerem
so filozofi narave (znanosti kot take še ni bilo) z zavestno jasnostjo ter goreč-
nostjo zbirali ter urejali podatke in odkritja. Ne gre zgolj za Descartesa in Ba-
cona, ampak za množice brezimnih, ki so s svojim delom vnesli rigoroznost
znanstvene metodologije v obdobje eksplozije vedenj, katerim so bili priča.
Potopise šestnajstega stoletja so zaznamovala odkritja – ne zgolj oseb-
na, ampak tudi popolna, politična in globalna odkritja njihovih piscev. So-
ki
divja- 83
