Page 84 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 84
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
dobna antropologija je bila rojena iz žanra potopisnih romanov – znanost je
bila rojena iz fikcije in še dolgo je ohranjala nekatere njene poteze. Prav tako
pa je potrebno opozoriti na vzročno sočasnost začetkov kolonializma z raz-
mahom etnografskih zapisov ter sočasno razvitje tiska, kar je v veliko več-
ji meri omogočalo reprodukcijo besedil. Težko bi rekli, da so odkritja v 16.
in 17. stoletju pomenila predvsem izkoriščanje novih bogastev ter asimilacijo
novih ljudstev. Dogodek je imel tudi globlje posledice za vzpostavitev in pre-
verbo evropske identitete. Glavna sprememba je bila prostorska – prišlo je do
masovne uporabe zemljevidov ter upodobitev prostora. Seveda so bile inova-
cije aplicirane na srednjeveške vzore – evropocentrična shema se je nadaljeva-
la. Svet je ostajal organiziran v obliki koncentričnih krogov, ki so se širili iz
središč civilizacije proti obrobju, barbarstvu – od znanega proti neznanemu,
imaginarnemu (Olivier 1999, 177).
Poglavitni dejavnik, ki je igral pomembno vlogo pri formiranju kano-
na prepričanj o dogajanjih na robu civilizacije ter običajih in izgledu ljudstev
na teh področjih, pa je bilo tudi tržišče v Evropi, ki je narekovalo potrebe po
estetsko dopolnjenih stvaritvah iz različnih žanrov upodabljanja – literarnih
kot tudi likovnih. Tako je potopisna literatura z dopolnili (bolj ali manj ima-
ginarnimi antropološkimi vsebinami) ustoličila primitivno kot jedro užitka.
Užitka avtorjev, ki so opisovali svoje dogodke oziroma vedenja, kot užitka
bralcev pri sprejemanju teh vedenj – erotizacija objekta opazovanja, ki je izvi-
ral s področij onkraj meja civilizacije, je v puritanski Evropi začela svoj pohod.
Ob prepletanju užitka in posla je uspelo ustvariti etnografijo – kolonialni po-
sli in erotični užitki so bili literarna in konceptualna dvojica, ki je v naslednjih
štirih desetletjih zaznamovala antropologijo oddaljenih področij.
Odkritja Novega sveta so potekala na mejah starega. Evropske predstave
o divjakih so zrasle iz združitve klasične mitologije s spoznanji oziroma opisi
ljudstev, ki so bila odkrita v Novem svetu. In za razliko od renesančnih poto-
pisov so bili opisi stoletje in pol po Kolumbovem odkritju že dokaj natančni.
Od konca 16. stoletja so številni avtorji opisovali odkrite družbe, ki niso poz-
nale kovinskih orodij, ampak so uporabljala kamena. Sočasno so, izhajajoč iz
renesančne tradicije kabinetnega zbiranja čudes, prvi avtorji začeli opozarjati
na podobnosti evropskih odkritij ter ameriških orodij. Prva slavnejša zbirate-
lja tako imenovanih amerinid sta bila Michel de Montaigne ter Michele Mer-
cati , zdravnik papeža Klementa VII., direktor botaničnih vrtov papeža Pija
V. ter organizator Vatikanskega muzeja. V svojem delu Methalotheca Vatica-
na je Mercati prepoznal, da so bile italijanske gromske strele v resnici predžele-
znodobne puščične konice oziroma da so kameni odbitki noži iz obdobja, ko
železo še ni bilo poznano. Na podoben način, na podlagi sklepanja po analo-
84
dobna antropologija je bila rojena iz žanra potopisnih romanov – znanost je
bila rojena iz fikcije in še dolgo je ohranjala nekatere njene poteze. Prav tako
pa je potrebno opozoriti na vzročno sočasnost začetkov kolonializma z raz-
mahom etnografskih zapisov ter sočasno razvitje tiska, kar je v veliko več-
ji meri omogočalo reprodukcijo besedil. Težko bi rekli, da so odkritja v 16.
in 17. stoletju pomenila predvsem izkoriščanje novih bogastev ter asimilacijo
novih ljudstev. Dogodek je imel tudi globlje posledice za vzpostavitev in pre-
verbo evropske identitete. Glavna sprememba je bila prostorska – prišlo je do
masovne uporabe zemljevidov ter upodobitev prostora. Seveda so bile inova-
cije aplicirane na srednjeveške vzore – evropocentrična shema se je nadaljeva-
la. Svet je ostajal organiziran v obliki koncentričnih krogov, ki so se širili iz
središč civilizacije proti obrobju, barbarstvu – od znanega proti neznanemu,
imaginarnemu (Olivier 1999, 177).
Poglavitni dejavnik, ki je igral pomembno vlogo pri formiranju kano-
na prepričanj o dogajanjih na robu civilizacije ter običajih in izgledu ljudstev
na teh področjih, pa je bilo tudi tržišče v Evropi, ki je narekovalo potrebe po
estetsko dopolnjenih stvaritvah iz različnih žanrov upodabljanja – literarnih
kot tudi likovnih. Tako je potopisna literatura z dopolnili (bolj ali manj ima-
ginarnimi antropološkimi vsebinami) ustoličila primitivno kot jedro užitka.
Užitka avtorjev, ki so opisovali svoje dogodke oziroma vedenja, kot užitka
bralcev pri sprejemanju teh vedenj – erotizacija objekta opazovanja, ki je izvi-
ral s področij onkraj meja civilizacije, je v puritanski Evropi začela svoj pohod.
Ob prepletanju užitka in posla je uspelo ustvariti etnografijo – kolonialni po-
sli in erotični užitki so bili literarna in konceptualna dvojica, ki je v naslednjih
štirih desetletjih zaznamovala antropologijo oddaljenih področij.
Odkritja Novega sveta so potekala na mejah starega. Evropske predstave
o divjakih so zrasle iz združitve klasične mitologije s spoznanji oziroma opisi
ljudstev, ki so bila odkrita v Novem svetu. In za razliko od renesančnih poto-
pisov so bili opisi stoletje in pol po Kolumbovem odkritju že dokaj natančni.
Od konca 16. stoletja so številni avtorji opisovali odkrite družbe, ki niso poz-
nale kovinskih orodij, ampak so uporabljala kamena. Sočasno so, izhajajoč iz
renesančne tradicije kabinetnega zbiranja čudes, prvi avtorji začeli opozarjati
na podobnosti evropskih odkritij ter ameriških orodij. Prva slavnejša zbirate-
lja tako imenovanih amerinid sta bila Michel de Montaigne ter Michele Mer-
cati , zdravnik papeža Klementa VII., direktor botaničnih vrtov papeža Pija
V. ter organizator Vatikanskega muzeja. V svojem delu Methalotheca Vatica-
na je Mercati prepoznal, da so bile italijanske gromske strele v resnici predžele-
znodobne puščične konice oziroma da so kameni odbitki noži iz obdobja, ko
železo še ni bilo poznano. Na podoben način, na podlagi sklepanja po analo-
84
