Page 85 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 85
divjaki
giji oblike, je tudi Boetius de Boot v knjigi Gemmarum et Lapidarum Histo-
ria leta 1636 komentiral Mercatija in zagovarjal trditev, da so kamnite konice
orodja, vendar je menil, da gre za predmete, ki so se zaradi svoje starosti spre-
menili v kamen. Pomembna novost njegovih trditev je dejstvo, da je v kame-
nih orodjih prepoznal sodobne ekvivalente ter jim na podlagi oblike določil
funkcijo oziroma uporabo.
Vendar pa je Mercatijevo delo ostalo neopaženo do sredine 18. stoletja.
Pravzaprav so bila dela o kamenih orodjih objavljena šele leta 1717 in Georg
Andreas Helwing je opozoril, da so se do tedaj gromske strele »znašle v mis-
lih že vsakega zbiralca čudes«. Razprave o naravi kamenih orodij so se začele v
Franciji šele leta 1724, ko je Antoine de Jussieu v okviru predavanj v Akademi-
ji znanosti primerjal karibska ter kanadska kamnita orodja z evropskimi, in
njegovemu zgledu so sledili drugi. Opozoril je, da so prebivalci severne Evrope
živeli pred odkritjem kovin podobno kot sodobni divjaki. Njihovo življenje
je opisoval kot mirno zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb in čeprav
je opisoval lov in ubijanje divjih živali s kamenimi orodji – ni verjel v obstoj
medčloveškega nasilja pred odkritjem kovin (Laming 1952, 17–19). Jezuit Jo-
seph-François Lafitau je še istega leta razpravljal o podobnostih amerinidov
ter starodavnih evropskih orodij, v naslednjih sto letih pa sta Anne Claude
de Caylus in Nicholas Mahudel vpeljala novo premiso, ki je zaznamovala ar-
heologijo v naslednjih dveh stoletjih in pol. Po njunem prepričanju je podob-
na oblika orodij iz istih surovin pomenila tudi enako uporabo. Na ta način je
bil tehnološki razvoj povezan z evolucijskimi stopnjami kulture, sočasno pa
je kot stranski produkt te navezave obveljalo prepričanje, da obstaja tudi po-
vezava med stanjem tehnološkega razvoja ter stanjem uma (Olivier 1999, 177).
V zanosu antikvarske vneme je starejši Bernard de Montfaucon leta 1734
pred Akademijo znanosti v Parizu celo menil, da so orodja iz brona starejša od
železnih. Na podlagi sprejetja antične tradicije je predpostavljal obstoj upora-
be kamenega orodja, ki sta mu sledili uporaba bronastega in železnega. Sicer
so njegovim trditvam sledili J. G. Eccard (1750), Gouget (1758) in Pierre Jean-
Baptiste Legrand d'Aussy, vendar je moralo preteči še celo stoletje, dokler ni
Christian Jürgensen Thomsen leta 1832 predlagal triperiodnega sistema. Ven-
dar so vse teorije o starosti kamenih orodij bile vpete v kratko biblijsko krono-
logijo človeštva. Nicholas Mahudel je na primer domneval, da so ljudje odkri-
li prva kovinska orodja v 7. in 8. stoletju po stvarjenju sveta. Ko so leta 1715 v
Britanskem muzeju opisovali pestnjak, so ga opisali kot konico sulice. Inter-
pretacijo, da gre za orožje starodavnega Angleža, je potrjevalo dejstvo, da je
bil v bližini odkrit slonji zob. Zgodovinsko so ga razlagali kot keltsko orožje,
uporabljeno v bojih proti rimskim osvajalcem in njihovim bojnim slonom. Že
85
giji oblike, je tudi Boetius de Boot v knjigi Gemmarum et Lapidarum Histo-
ria leta 1636 komentiral Mercatija in zagovarjal trditev, da so kamnite konice
orodja, vendar je menil, da gre za predmete, ki so se zaradi svoje starosti spre-
menili v kamen. Pomembna novost njegovih trditev je dejstvo, da je v kame-
nih orodjih prepoznal sodobne ekvivalente ter jim na podlagi oblike določil
funkcijo oziroma uporabo.
Vendar pa je Mercatijevo delo ostalo neopaženo do sredine 18. stoletja.
Pravzaprav so bila dela o kamenih orodjih objavljena šele leta 1717 in Georg
Andreas Helwing je opozoril, da so se do tedaj gromske strele »znašle v mis-
lih že vsakega zbiralca čudes«. Razprave o naravi kamenih orodij so se začele v
Franciji šele leta 1724, ko je Antoine de Jussieu v okviru predavanj v Akademi-
ji znanosti primerjal karibska ter kanadska kamnita orodja z evropskimi, in
njegovemu zgledu so sledili drugi. Opozoril je, da so prebivalci severne Evrope
živeli pred odkritjem kovin podobno kot sodobni divjaki. Njihovo življenje
je opisoval kot mirno zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb in čeprav
je opisoval lov in ubijanje divjih živali s kamenimi orodji – ni verjel v obstoj
medčloveškega nasilja pred odkritjem kovin (Laming 1952, 17–19). Jezuit Jo-
seph-François Lafitau je še istega leta razpravljal o podobnostih amerinidov
ter starodavnih evropskih orodij, v naslednjih sto letih pa sta Anne Claude
de Caylus in Nicholas Mahudel vpeljala novo premiso, ki je zaznamovala ar-
heologijo v naslednjih dveh stoletjih in pol. Po njunem prepričanju je podob-
na oblika orodij iz istih surovin pomenila tudi enako uporabo. Na ta način je
bil tehnološki razvoj povezan z evolucijskimi stopnjami kulture, sočasno pa
je kot stranski produkt te navezave obveljalo prepričanje, da obstaja tudi po-
vezava med stanjem tehnološkega razvoja ter stanjem uma (Olivier 1999, 177).
V zanosu antikvarske vneme je starejši Bernard de Montfaucon leta 1734
pred Akademijo znanosti v Parizu celo menil, da so orodja iz brona starejša od
železnih. Na podlagi sprejetja antične tradicije je predpostavljal obstoj upora-
be kamenega orodja, ki sta mu sledili uporaba bronastega in železnega. Sicer
so njegovim trditvam sledili J. G. Eccard (1750), Gouget (1758) in Pierre Jean-
Baptiste Legrand d'Aussy, vendar je moralo preteči še celo stoletje, dokler ni
Christian Jürgensen Thomsen leta 1832 predlagal triperiodnega sistema. Ven-
dar so vse teorije o starosti kamenih orodij bile vpete v kratko biblijsko krono-
logijo človeštva. Nicholas Mahudel je na primer domneval, da so ljudje odkri-
li prva kovinska orodja v 7. in 8. stoletju po stvarjenju sveta. Ko so leta 1715 v
Britanskem muzeju opisovali pestnjak, so ga opisali kot konico sulice. Inter-
pretacijo, da gre za orožje starodavnega Angleža, je potrjevalo dejstvo, da je
bil v bližini odkrit slonji zob. Zgodovinsko so ga razlagali kot keltsko orožje,
uporabljeno v bojih proti rimskim osvajalcem in njihovim bojnim slonom. Že
85
