Page 79 - Poštuvan, Vita (ur.). 2020. Znanja, spretnosti in kompetence na področju duševnega zdravja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 79
Psihološka pomoč po kriznih dogodkih
– ponudimo podporo, da lahko začnejo skrbeti zase, si pomagati;
– pomagamo okrepiti njihove notranje in zunanje vire spoprijema-
nja z aktualno situacijo, s posledicami travmatskega dogodka ozi-
roma dogodkov;
– ponudimo podporo oz. pomoč pri dostopu do specializirane stro-
kovne pomoči, če je ta potrebna.
S tem, ko udeleženim v travmatskem dogodku predstavimo informacije
o običajnih odzivih na krizne (stresne) in travmatske dogodke in o možnih
načinih za ustrezno spoprijemanje s posledicami stresne oz. travmatske
izkušnje, pripomoremo k njihovemu občutku varnosti, nadzora, umirje-
nosti, hkrati tudi k samoučinkovitosti.
Vzpostavitev krajših ali dolgoročnejših kontaktov z njihovo primarno
podporno socialno mrežo in drugimi viri podpore (družina, prijatelji, pod-
porne skupine v lokalni skupnosti . . .) nudi predvsem občutek, da v situ-
aciji niso edini in sami. Povezovanje s sodelujočimi strokovnimi službami
in storitvami pa ljudi informira o tem, kakšna pomoč jim je še na voljo.
Svetovanje oz. psihoterapija
Za nekatere ljudi je po izkušnji travmatskega dogodka ustrezna pomoč psi-
hološko svetovanje. Slednje je priložnost, da izrazijo svojo stisko, svoje skrbi
ter dobijo aktualne informacije o običajnih odzivih na travmatske izkušnje
in posledicah. To jim pomaga k boljšemu razumevanju svojega odziva in k
razbremenitvi. V svetovalnem procesu dobijo podporo za prepoznanje in
aktiviranje svojih notranjih ter zunanjih virov moči in pomoči (Lavrič in
Štirn, 2016).
Nekateri posamezniki pa po travmatskem dogodku zaradi posledic trav-
matske izkušnje potrebujejo psihoterapevtsko pomoč. Psihoterapevtsko o-
bravnavo ustrezno prilagodimo glede na značilnosti travmatske izkušnje
in osebnostne značilnosti posameznika.
Prvi korak je vzpostaviti varnost za klienta v terapiji in zunaj terapije ter
razviti dober kontakt med terapevtom in klientom. Osebe, ki so npr. do-
živele en travmatski dogodek, v terapevtskem odnosu pogosto ne potre-
bujejo toliko pozornosti. V tem primeru je terapevtski odnos v ozadju, v
ospredju pa potreba po delu s travmatskimi spomini in delo s travmatskim
dogodkom. Pri delu z osebami, ki so doživele več travmatskih izkušenj in
so nezmožne ločiti en travmatski dogodek od drugega, pa je praviloma po-
trebno več časa posvetiti terapevtskemu odnosu, ki je osnova za delo. Pri
posttravmatski stresni motnji sta po G. Adshead (2000) ključni prevladu-
77
– ponudimo podporo, da lahko začnejo skrbeti zase, si pomagati;
– pomagamo okrepiti njihove notranje in zunanje vire spoprijema-
nja z aktualno situacijo, s posledicami travmatskega dogodka ozi-
roma dogodkov;
– ponudimo podporo oz. pomoč pri dostopu do specializirane stro-
kovne pomoči, če je ta potrebna.
S tem, ko udeleženim v travmatskem dogodku predstavimo informacije
o običajnih odzivih na krizne (stresne) in travmatske dogodke in o možnih
načinih za ustrezno spoprijemanje s posledicami stresne oz. travmatske
izkušnje, pripomoremo k njihovemu občutku varnosti, nadzora, umirje-
nosti, hkrati tudi k samoučinkovitosti.
Vzpostavitev krajših ali dolgoročnejših kontaktov z njihovo primarno
podporno socialno mrežo in drugimi viri podpore (družina, prijatelji, pod-
porne skupine v lokalni skupnosti . . .) nudi predvsem občutek, da v situ-
aciji niso edini in sami. Povezovanje s sodelujočimi strokovnimi službami
in storitvami pa ljudi informira o tem, kakšna pomoč jim je še na voljo.
Svetovanje oz. psihoterapija
Za nekatere ljudi je po izkušnji travmatskega dogodka ustrezna pomoč psi-
hološko svetovanje. Slednje je priložnost, da izrazijo svojo stisko, svoje skrbi
ter dobijo aktualne informacije o običajnih odzivih na travmatske izkušnje
in posledicah. To jim pomaga k boljšemu razumevanju svojega odziva in k
razbremenitvi. V svetovalnem procesu dobijo podporo za prepoznanje in
aktiviranje svojih notranjih ter zunanjih virov moči in pomoči (Lavrič in
Štirn, 2016).
Nekateri posamezniki pa po travmatskem dogodku zaradi posledic trav-
matske izkušnje potrebujejo psihoterapevtsko pomoč. Psihoterapevtsko o-
bravnavo ustrezno prilagodimo glede na značilnosti travmatske izkušnje
in osebnostne značilnosti posameznika.
Prvi korak je vzpostaviti varnost za klienta v terapiji in zunaj terapije ter
razviti dober kontakt med terapevtom in klientom. Osebe, ki so npr. do-
živele en travmatski dogodek, v terapevtskem odnosu pogosto ne potre-
bujejo toliko pozornosti. V tem primeru je terapevtski odnos v ozadju, v
ospredju pa potreba po delu s travmatskimi spomini in delo s travmatskim
dogodkom. Pri delu z osebami, ki so doživele več travmatskih izkušenj in
so nezmožne ločiti en travmatski dogodek od drugega, pa je praviloma po-
trebno več časa posvetiti terapevtskemu odnosu, ki je osnova za delo. Pri
posttravmatski stresni motnji sta po G. Adshead (2000) ključni prevladu-
77
