Page 360 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 360
musica et artes
Tako zgodovina kot zgodovinska stvarnost sta dinamična pojava, zlasti v raz-
ličnih vejah umetnosti. V različnih dobah imajo opusi posameznih ustvar-
jalcev preteklosti različno vlogo: lahko so kanonizirana historična vredno-
ta in kot takšni mera kakovosti in inovativnosti ali pa dialoška vzpodbuda
aktualni ustvarjalnosti (zlasti v tipološkem smislu). Sistematika stila ima v
kulturni zgodovini omejen pomen, saj sorodnosti pri posameznih ustvarjal-
cih, ki živijo v istem času, vendar pripadajo nasprotnim oblikovalnim ide-
alom, segajo prek slogovnih meja. Na Slovenskem je, denimo, pravnik in
skladatelj Anton Lajovic (1878–1960) po prvi svetovni vojni kot kulturni
in nacionalni ideolog nastopal podobno radikalno kot tedanji avantgardis-
tični modernisti, čeprav so bila njegova ustvarjalska načela drugačna (pred-
vsem novoromantična). Tudi na razredni ideologiji utemeljevan programski
eliminacionizem po drugi svetovni vojni, ki je izključeval določene glasbene
žanre (v Jugoslaviji sprva jazzovsko glasbo, ki jo je maršal Tito dojemal kot
potencialno usoden tuj vpliv na domače življenje), opozarja na omejeni do-
met na stilnih formacijah zasnovanih raziskav zgodovine različnih vej ume-
tniške ustvarjalnosti.
Aleš Gabrič
Monografija Primoža Kuretova o Filharmonični družbi
v kontekstu nacionalno koncipiranega pogleda na preteklost
V prispevku je analiziran odnos do prikaza kulturne ustvarjalnosti na ozem-
lju današnje Slovenije v slovenski znanstveni literaturi. Pomen slovanskih jezi-
kov v javnosti, šolstvu in znanstvenem delovanju se je povečeval od avstrijskih
reform po letu 1848. Slovenščina je postala jezik umetniškega in znanstvene-
ga delovanja in pred 1. svetovno vojno so se na slovenskem ozemlju slovenska
društva že uspešno kosala z nemškimi. Po vojni in nastanku Kraljevine Sr-
bov, Hrvatov in Slovencev je sledilo izganjanje nemščine iz kulturnih usta-
nov. Spomin na nekdanja nemška društva in kulturne ustanove je bledel za-
radi enostranske usmerjenosti raziskovalnega preučevanja preteklosti v zgolj
preučevanje »slovenskega« in izključevanje »nemškega«. Nacionaliziran
mit o »slovenskosti« ozemlja že v davni preteklosti se je širil v znanstvenih
delih in v šolskem poučevanju.
Spremembe pogledov z vključevanjem tudi nemške kulturne ustvarjalnosti
na slovenskem ozemlju v preteklosti so dobile močan zagon po padcu ko-
munističnih režimov in povezovanju evropskih držav. Humanistično raz
iskovalno delo se je bolj posvetilo iskanju skupnega v zgodovinskem razvoju.
Pomembno mesto je pri tem imela knjiga Primoža Kureta o Filharmonični
družbi v Ljubljani, izdana leta 2005. Gre za prvi obsežen monografski prikaz
358
Tako zgodovina kot zgodovinska stvarnost sta dinamična pojava, zlasti v raz-
ličnih vejah umetnosti. V različnih dobah imajo opusi posameznih ustvar-
jalcev preteklosti različno vlogo: lahko so kanonizirana historična vredno-
ta in kot takšni mera kakovosti in inovativnosti ali pa dialoška vzpodbuda
aktualni ustvarjalnosti (zlasti v tipološkem smislu). Sistematika stila ima v
kulturni zgodovini omejen pomen, saj sorodnosti pri posameznih ustvarjal-
cih, ki živijo v istem času, vendar pripadajo nasprotnim oblikovalnim ide-
alom, segajo prek slogovnih meja. Na Slovenskem je, denimo, pravnik in
skladatelj Anton Lajovic (1878–1960) po prvi svetovni vojni kot kulturni
in nacionalni ideolog nastopal podobno radikalno kot tedanji avantgardis-
tični modernisti, čeprav so bila njegova ustvarjalska načela drugačna (pred-
vsem novoromantična). Tudi na razredni ideologiji utemeljevan programski
eliminacionizem po drugi svetovni vojni, ki je izključeval določene glasbene
žanre (v Jugoslaviji sprva jazzovsko glasbo, ki jo je maršal Tito dojemal kot
potencialno usoden tuj vpliv na domače življenje), opozarja na omejeni do-
met na stilnih formacijah zasnovanih raziskav zgodovine različnih vej ume-
tniške ustvarjalnosti.
Aleš Gabrič
Monografija Primoža Kuretova o Filharmonični družbi
v kontekstu nacionalno koncipiranega pogleda na preteklost
V prispevku je analiziran odnos do prikaza kulturne ustvarjalnosti na ozem-
lju današnje Slovenije v slovenski znanstveni literaturi. Pomen slovanskih jezi-
kov v javnosti, šolstvu in znanstvenem delovanju se je povečeval od avstrijskih
reform po letu 1848. Slovenščina je postala jezik umetniškega in znanstvene-
ga delovanja in pred 1. svetovno vojno so se na slovenskem ozemlju slovenska
društva že uspešno kosala z nemškimi. Po vojni in nastanku Kraljevine Sr-
bov, Hrvatov in Slovencev je sledilo izganjanje nemščine iz kulturnih usta-
nov. Spomin na nekdanja nemška društva in kulturne ustanove je bledel za-
radi enostranske usmerjenosti raziskovalnega preučevanja preteklosti v zgolj
preučevanje »slovenskega« in izključevanje »nemškega«. Nacionaliziran
mit o »slovenskosti« ozemlja že v davni preteklosti se je širil v znanstvenih
delih in v šolskem poučevanju.
Spremembe pogledov z vključevanjem tudi nemške kulturne ustvarjalnosti
na slovenskem ozemlju v preteklosti so dobile močan zagon po padcu ko-
munističnih režimov in povezovanju evropskih držav. Humanistično raz
iskovalno delo se je bolj posvetilo iskanju skupnega v zgodovinskem razvoju.
Pomembno mesto je pri tem imela knjiga Primoža Kureta o Filharmonični
družbi v Ljubljani, izdana leta 2005. Gre za prvi obsežen monografski prikaz
358
