Page 359 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 359
povzetki
nalno-kulturnim in razsvetljenskim ciljem. Na njihovih temeljih pa so se nato
razvile profesionalne organizacije in izobraževalne ustanove.
Helmut Loos
Glasba kot merilo družbeno-kulturne evolucije:
temeljni problem regionalne glasbene kulture in glasbenega
zgodovinopisja
Pojmovanje glasbe kot gonilne moči je neločljivo od njene popolnoma nove
vloge, ki jo je dobila z ustanovitvijo meščanske družbe od 18. stoletja. Ta
»projekt moderne« za »samozavedanje« in »samodefiniranje« človeka, ki
ga je Jürgen Habermas še leta 1980 poskusil definirati kot nedokončanega, je
bil, izhajajoč iz razjasnitev pri vseh različicah, formuliranih od uporabnoteo-
retičnih zgodovinskih obrazložitev do dialektičnih povzdignjenj, pod premi-
sami sekularizacije, vere v napredek, racionalnosti in avtonomije. Zaupanje v
napredek se je v svetovni sliki zahodne moderne še posebno opazno izrazilo
in odločilno zaznamovalo glasbeno zgodovino 19. in 20. stoletja. Drugače od
predstave o »svetovni literaturi« se je krajevna kultura spustila do provinci-
alnega fenomena, ki se ni zdel vreden pozornosti naprednejših, izobraženih,
višjih duhov. Redkokdaj se tematizira negativne posledice takšnega nazora. V
tem je še zlasti zanimiva duhovna svetovna vojna nacionalnih glasb, ki še da-
nes poteka marsikje.
Igor Grdina
Med kulturno in glasbeno zgodovino
Zgodovina je poseben način dojemanja sveta in vednosti o njem. Kot zapis in
spomin človeštva, kakor jo je označil John Lukacs, je rezultat misli in dejav-
nosti vseh ljudi v preteklosti – tako tistih, ki so uspeli uveljaviti svojo voljo, ka-
kor onih, ki je niso mogli, a so ravnali tako, da bi se uresničila. Zgodovinska
stvarnost, ki je vselej unikatna, je potemtakem mnogoplastna in ambivalent
na. Smisel raziskav zgodovine je predvsem v nepoenostavljanju njenega ra-
zumevanja. Kot edina veda, za katero obstoječa stvarnost ni raziskovalno
izhodišče, marveč izid in problem, ima zgodovina posebno mesto v humani-
stičnem razumevanju sveta. Zanjo je kavzalnost oziroma vprašanje razvoja in
sprememb bistvenega pomena. Pri tem neponovljivost dogajanja omejuje do-
met mišljenja v okviru posameznih modelov: med pojavi in premiki obstaja-
jo različne oddaljenosti oziroma bližine, ni pa identičnosti. Mišljenje zgodo-
vine je mišljenje konkretnosti; generalizacije, ki so v njej vedno poenostavitve,
so uporabne v okviru različnih kulturnih prostorov.
357
nalno-kulturnim in razsvetljenskim ciljem. Na njihovih temeljih pa so se nato
razvile profesionalne organizacije in izobraževalne ustanove.
Helmut Loos
Glasba kot merilo družbeno-kulturne evolucije:
temeljni problem regionalne glasbene kulture in glasbenega
zgodovinopisja
Pojmovanje glasbe kot gonilne moči je neločljivo od njene popolnoma nove
vloge, ki jo je dobila z ustanovitvijo meščanske družbe od 18. stoletja. Ta
»projekt moderne« za »samozavedanje« in »samodefiniranje« človeka, ki
ga je Jürgen Habermas še leta 1980 poskusil definirati kot nedokončanega, je
bil, izhajajoč iz razjasnitev pri vseh različicah, formuliranih od uporabnoteo-
retičnih zgodovinskih obrazložitev do dialektičnih povzdignjenj, pod premi-
sami sekularizacije, vere v napredek, racionalnosti in avtonomije. Zaupanje v
napredek se je v svetovni sliki zahodne moderne še posebno opazno izrazilo
in odločilno zaznamovalo glasbeno zgodovino 19. in 20. stoletja. Drugače od
predstave o »svetovni literaturi« se je krajevna kultura spustila do provinci-
alnega fenomena, ki se ni zdel vreden pozornosti naprednejših, izobraženih,
višjih duhov. Redkokdaj se tematizira negativne posledice takšnega nazora. V
tem je še zlasti zanimiva duhovna svetovna vojna nacionalnih glasb, ki še da-
nes poteka marsikje.
Igor Grdina
Med kulturno in glasbeno zgodovino
Zgodovina je poseben način dojemanja sveta in vednosti o njem. Kot zapis in
spomin človeštva, kakor jo je označil John Lukacs, je rezultat misli in dejav-
nosti vseh ljudi v preteklosti – tako tistih, ki so uspeli uveljaviti svojo voljo, ka-
kor onih, ki je niso mogli, a so ravnali tako, da bi se uresničila. Zgodovinska
stvarnost, ki je vselej unikatna, je potemtakem mnogoplastna in ambivalent
na. Smisel raziskav zgodovine je predvsem v nepoenostavljanju njenega ra-
zumevanja. Kot edina veda, za katero obstoječa stvarnost ni raziskovalno
izhodišče, marveč izid in problem, ima zgodovina posebno mesto v humani-
stičnem razumevanju sveta. Zanjo je kavzalnost oziroma vprašanje razvoja in
sprememb bistvenega pomena. Pri tem neponovljivost dogajanja omejuje do-
met mišljenja v okviru posameznih modelov: med pojavi in premiki obstaja-
jo različne oddaljenosti oziroma bližine, ni pa identičnosti. Mišljenje zgodo-
vine je mišljenje konkretnosti; generalizacije, ki so v njej vedno poenostavitve,
so uporabne v okviru različnih kulturnih prostorov.
357
