Page 39 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 39
očni bojevniki: kmečke herezije in čarovništvo na slovenskem in v furlaniji
vino) ali stare čevlje. Te vraže so tako zakoreninjene pri mnogih, da sem celo sena-
torje slišal pripovedovati o tem kot o živi resnici (Tommasini, 1993, 50).
Furlanski benandanti so kot svoje orožje vihteli stebla koprca (Anethum graveo-
lens), čarovniki/čarovnice pa so se branili s stebli sirka. Takšno »orožje« seveda ne bi bilo
uporabno v spopadih v tostranskem zemeljskem svetu, v ekstatičnih vizijah pa je imelo
čarobno apotropejsko moč. Simbolično je ponazarjalo moč vegetacije, saj je bilo od izi-
da bitke odvisno, kakšen bo tisto leto pridelek kmečkih polj. Koprc ali sladki janež je oči-
tno imel apotropejske lastnosti; v italijanskem jeziku se imenuje finocchio, beseda finocchi
pa pomeni »za vraga!«. Sirkova slama ima votlo steblo, v katerega se lahko skrije zli duh
(mora ipd.). Revnejši Istrani so sirkova zrna mešali z drugimi žiti in delali iz te moke kruh
(Tommasini, 1993, 63). Iz sirkovine so poleg tega izdelovali metle, ki so jih čarovnice zlora-
bljale tako, da so ponoči na njih jezdile na zborovanja duhov, demonov in duš umrlih lju-
di. Teh škandaloznih druženj so se – po obtožbah inkvizitorjev – udeleževale tudi ženske
predstavnice benandantov, da bi izvedele, kdo od vaščanov bo umrl v naslednjem letu.
Orožje furlanskih čarovnic so bile lahko tudi grebljice krušnih peči (»pale da forno«)
(Nardon, 1999, 119). Te priprave tudi drugod v Evropi simbolizirajo peči ali ognjišča, kjer
stare ženske – čarovnice počenjajo svojo magijo (Marjanić, 2006, 183). Za slovenske ve-
domce pa je bilo značilno, da so se borili med seboj z gorečimi »treskilniki«, s poleni, od
katerih so kmetje tesali treske za razsvetljavo bivalnih prostorov v hišah. Da jih vedom-
ci ne bi kradli, so kmetje vanje vrezali tri križe (Kelemina, 1930, 90 (št. 36/I)). To orožje je
primerljivo z gorečimi baklami, ki jih omenjajo nekatere druge slovenske pripovedi o ve-
domcih (Kelemina, 1930, 93 (št. 38)). Zemeljski ogenj pa je tudi prispodoba nebesnega bli-
ska in ima tako spet lahko apotropejski značaj sežiganja nečistih sil.
Med svojim pričevanjem je Menocchio izrekel nekoliko zagonetno misel: »Verja-
mem tudi, da se duhovi, ki so v zraku, med sabo bojujejo in da so strele njihova jeza«
(Ginzburg, 2010, 159). Tudi tej ideji bi lahko našli povezavo v slovenski tradiciji o kresnikih:
Če se v času žetve pod večer v oblakih bliska, pa nič ne grmi, pač pa le bliski švigajo
iz oblaka v oblak, tedaj se kresniki med seboj bojujejo za žitne snope. Vsak kresnik
ima svoj kraj. Enkrat je naš kresnik (med bojem) obdržal v rokah samo pas ali po-
veslo od snopa (vse drugo je odnesel njegov nasprotnik). Zato je naročil našim lju-
dem, naj (ob žetvi) delajo debele pasove, ker bo v njih dosti zrnja, drugo klasje pa
bo prazno. In res so iz pasov namlatili največ žita (Šmitek, 2003, 21 (št. 9), prim.
tudi 20 (št. 8)).
Od tod ni bilo daleč do podobe čarovnika ali čarovnice, ki se dvigne v meglo (obla-
ke) in tam dela točo (Kelemina, 1930, 95 (št. 43), 99 (št. 48)). Nekatere slovenske ljudske
pripovedi govore o posamičnih dvobojih kresnikov in/ali vedomcev, toda naš najstarej-
ši vir (Valvasor, 2011 [1689]) poroča o vedomcih (vedavèze) v Pivki, kjer so se na sveti ve-
čer trumi takšnih duhov postavili nasproti šentjanževci (imenovani po Janezu Krstniku, a
v bistvu identični kresnikom). Vse te prikazni je, enako kot furlanski inkvizitorji, imel za
delo hudiča:
Pripovedujejo tudi, da se v tem predelu, namreč na Pivki, ob določenih časih v letu,
zlasti na božični večer, prikazuje veliko prikazni, ki jih v deželnem jeziku imenujejo
vedaveze, ki baje otrokom posesajo vso kri, tako da umrejo. Tem prikaznim pa se
39
vino) ali stare čevlje. Te vraže so tako zakoreninjene pri mnogih, da sem celo sena-
torje slišal pripovedovati o tem kot o živi resnici (Tommasini, 1993, 50).
Furlanski benandanti so kot svoje orožje vihteli stebla koprca (Anethum graveo-
lens), čarovniki/čarovnice pa so se branili s stebli sirka. Takšno »orožje« seveda ne bi bilo
uporabno v spopadih v tostranskem zemeljskem svetu, v ekstatičnih vizijah pa je imelo
čarobno apotropejsko moč. Simbolično je ponazarjalo moč vegetacije, saj je bilo od izi-
da bitke odvisno, kakšen bo tisto leto pridelek kmečkih polj. Koprc ali sladki janež je oči-
tno imel apotropejske lastnosti; v italijanskem jeziku se imenuje finocchio, beseda finocchi
pa pomeni »za vraga!«. Sirkova slama ima votlo steblo, v katerega se lahko skrije zli duh
(mora ipd.). Revnejši Istrani so sirkova zrna mešali z drugimi žiti in delali iz te moke kruh
(Tommasini, 1993, 63). Iz sirkovine so poleg tega izdelovali metle, ki so jih čarovnice zlora-
bljale tako, da so ponoči na njih jezdile na zborovanja duhov, demonov in duš umrlih lju-
di. Teh škandaloznih druženj so se – po obtožbah inkvizitorjev – udeleževale tudi ženske
predstavnice benandantov, da bi izvedele, kdo od vaščanov bo umrl v naslednjem letu.
Orožje furlanskih čarovnic so bile lahko tudi grebljice krušnih peči (»pale da forno«)
(Nardon, 1999, 119). Te priprave tudi drugod v Evropi simbolizirajo peči ali ognjišča, kjer
stare ženske – čarovnice počenjajo svojo magijo (Marjanić, 2006, 183). Za slovenske ve-
domce pa je bilo značilno, da so se borili med seboj z gorečimi »treskilniki«, s poleni, od
katerih so kmetje tesali treske za razsvetljavo bivalnih prostorov v hišah. Da jih vedom-
ci ne bi kradli, so kmetje vanje vrezali tri križe (Kelemina, 1930, 90 (št. 36/I)). To orožje je
primerljivo z gorečimi baklami, ki jih omenjajo nekatere druge slovenske pripovedi o ve-
domcih (Kelemina, 1930, 93 (št. 38)). Zemeljski ogenj pa je tudi prispodoba nebesnega bli-
ska in ima tako spet lahko apotropejski značaj sežiganja nečistih sil.
Med svojim pričevanjem je Menocchio izrekel nekoliko zagonetno misel: »Verja-
mem tudi, da se duhovi, ki so v zraku, med sabo bojujejo in da so strele njihova jeza«
(Ginzburg, 2010, 159). Tudi tej ideji bi lahko našli povezavo v slovenski tradiciji o kresnikih:
Če se v času žetve pod večer v oblakih bliska, pa nič ne grmi, pač pa le bliski švigajo
iz oblaka v oblak, tedaj se kresniki med seboj bojujejo za žitne snope. Vsak kresnik
ima svoj kraj. Enkrat je naš kresnik (med bojem) obdržal v rokah samo pas ali po-
veslo od snopa (vse drugo je odnesel njegov nasprotnik). Zato je naročil našim lju-
dem, naj (ob žetvi) delajo debele pasove, ker bo v njih dosti zrnja, drugo klasje pa
bo prazno. In res so iz pasov namlatili največ žita (Šmitek, 2003, 21 (št. 9), prim.
tudi 20 (št. 8)).
Od tod ni bilo daleč do podobe čarovnika ali čarovnice, ki se dvigne v meglo (obla-
ke) in tam dela točo (Kelemina, 1930, 95 (št. 43), 99 (št. 48)). Nekatere slovenske ljudske
pripovedi govore o posamičnih dvobojih kresnikov in/ali vedomcev, toda naš najstarej-
ši vir (Valvasor, 2011 [1689]) poroča o vedomcih (vedavèze) v Pivki, kjer so se na sveti ve-
čer trumi takšnih duhov postavili nasproti šentjanževci (imenovani po Janezu Krstniku, a
v bistvu identični kresnikom). Vse te prikazni je, enako kot furlanski inkvizitorji, imel za
delo hudiča:
Pripovedujejo tudi, da se v tem predelu, namreč na Pivki, ob določenih časih v letu,
zlasti na božični večer, prikazuje veliko prikazni, ki jih v deželnem jeziku imenujejo
vedaveze, ki baje otrokom posesajo vso kri, tako da umrejo. Tem prikaznim pa se
39
