Page 58 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 58
nesnovna krajina krasa
veljavnem, geocentričnem sistemu –, Sonce, Luno, Mars, Merkur, Jupiter, Venero in Sa-
turn, ti pa ustrezajo sedmim dnem v tednu ter po starih astroloških predstavah vplivajo
vsak (razen Sonca, ki je dominantno) na dvoje zodiakalnih znamenj, s tem pa na v ustrez-
nem razdobju rojene ljudi, kar pomeni, da sedemglava kača obvladuje ljudi v prostoru in
času (Kropej, 1995, 148–49).
Junak te pravljice je vandrovc – popotnik, potovanje je torej njegova značilnost. Od-
potuje celo takoj po zmagi in se vrača, ko se leto obrne naokoli. Junak torej predstavl-
ja božanstvo, ki premaga zlo, uredi razmere in v naravo vnaša ponavljajoč se ciklus. V
slovenskem mitu bi ga lahko primerjali z Zelenim Jurijem ali kresnikom, ki prav tako pre-
magata zmaja oz. kačo.
V Žvabovih pravljicah zelo pogosto nastopa vrag, pojavlja se v vlogi »ubijalca de-
klet«, škrata in čarovnika, kot npr. v pravljici št. 5 »Od anga šularčka«.
Prva pravljica »Od treh sestr, zludjevih žen« je klasičen primer pavljičnega tipa ATU
311 »Rešitev po sestri« (»Rescue by the Sister«). Tako v tem kot v pravljičnem tipu ATU
312 »Ubijalec deklet« oz. »Modrobradec« (»Maiden-Killer« oz. »Bluebeard«) je glavni
junak bogat snubec, ki je v Žvabovi pravljici seveda kar sam vrag – ghaspud oz. zlud. Ker
prvi dve ženi prekršita prepoved in pogledata v prepovedano sobo, polno trupel, ju zlud
ubije. Nasprotno pa se prebrisana najmlajša sestra reši in nato starejši sestri kakor tudi
sebe z zvijačo spravi spet domov. Pravljica se je po vsej verjetnosti v slovenskem pro-
storu razširila prek literarnih del, ki so nastala po pravljici Charlesa Perraulta La Bar-
be-bleu (1697). Predvsem drugi od obeh pravljičnih tipov je pozneje doživel veliko literar-
nih in dramaturških priredb in predelav.4
Pravljica št. 9 »Špic parkelj« sodi v pravljični tip 812 »Vragova uganka«. Po zastavl-
jeni uganki – Kako je vragu oz. hudobi ime? – pa je pravljica blizu tudi pravljičnemu tipu
ATU 500 »Ime nadnaravnega pomočnika«. V Žvabovi pravljici revnemu kmetu do rešitve
uganke pomaga prerok, ki je živel v temnem gozdu. Svetoval mu je namreč, naj se skrije
na določeno mesto v gozdu, kamor bo prišla hudoba, in ko to stori, sliši vragovo pesem:
Še pavor ne véj,
Kakó se meni déj:
Špic parkelj, špic parkelj!
Ime nadnaravnega bitja je po ljudskih verovanjih pogosto predstavljalo tabu, kajti s
tem, ko človek izve za ime ali poreklo tega bitja, je to izdano in s tem tudi ranljivo, zato
se mora umakniti nazaj v drugi svet. Podobne verske predstave so žive še danes, ko ljud-
je na Kozjanskem npr. še verjamejo, da če poveš nekomu v obraz, da je čarovnik oz. ča-
rovnica, ti njegova moč ne more več škodovati (Mencej, 2006, 56).
Povedke o vragu in legende
Tudi v Žvabovih legendah in povedkah je tako kot v pravljicah pogosto protagonist hu-
dič. V povedki št. 17 »Kapitan in hudoba« hudoba v zameno za kapitanovo dušo iz mor-
ja potegne potopljen zaklad. Zaklad odloži v nek grad, kjer je umiral graščak, in spotoma
pobere še graščakovo dušo. Toda kapitan ne ve, kje je zaklad, saj se za kraj, kamor ga naj
odloži, nista prej dogovorila, povrhu pa zdaj tudi umreti ne more, kajti šele […] kadar čr-
4 Več o tem gl.: Fabula 53/3–4 (2012) in Fabula 54/1–2 (2013).
58
veljavnem, geocentričnem sistemu –, Sonce, Luno, Mars, Merkur, Jupiter, Venero in Sa-
turn, ti pa ustrezajo sedmim dnem v tednu ter po starih astroloških predstavah vplivajo
vsak (razen Sonca, ki je dominantno) na dvoje zodiakalnih znamenj, s tem pa na v ustrez-
nem razdobju rojene ljudi, kar pomeni, da sedemglava kača obvladuje ljudi v prostoru in
času (Kropej, 1995, 148–49).
Junak te pravljice je vandrovc – popotnik, potovanje je torej njegova značilnost. Od-
potuje celo takoj po zmagi in se vrača, ko se leto obrne naokoli. Junak torej predstavl-
ja božanstvo, ki premaga zlo, uredi razmere in v naravo vnaša ponavljajoč se ciklus. V
slovenskem mitu bi ga lahko primerjali z Zelenim Jurijem ali kresnikom, ki prav tako pre-
magata zmaja oz. kačo.
V Žvabovih pravljicah zelo pogosto nastopa vrag, pojavlja se v vlogi »ubijalca de-
klet«, škrata in čarovnika, kot npr. v pravljici št. 5 »Od anga šularčka«.
Prva pravljica »Od treh sestr, zludjevih žen« je klasičen primer pavljičnega tipa ATU
311 »Rešitev po sestri« (»Rescue by the Sister«). Tako v tem kot v pravljičnem tipu ATU
312 »Ubijalec deklet« oz. »Modrobradec« (»Maiden-Killer« oz. »Bluebeard«) je glavni
junak bogat snubec, ki je v Žvabovi pravljici seveda kar sam vrag – ghaspud oz. zlud. Ker
prvi dve ženi prekršita prepoved in pogledata v prepovedano sobo, polno trupel, ju zlud
ubije. Nasprotno pa se prebrisana najmlajša sestra reši in nato starejši sestri kakor tudi
sebe z zvijačo spravi spet domov. Pravljica se je po vsej verjetnosti v slovenskem pro-
storu razširila prek literarnih del, ki so nastala po pravljici Charlesa Perraulta La Bar-
be-bleu (1697). Predvsem drugi od obeh pravljičnih tipov je pozneje doživel veliko literar-
nih in dramaturških priredb in predelav.4
Pravljica št. 9 »Špic parkelj« sodi v pravljični tip 812 »Vragova uganka«. Po zastavl-
jeni uganki – Kako je vragu oz. hudobi ime? – pa je pravljica blizu tudi pravljičnemu tipu
ATU 500 »Ime nadnaravnega pomočnika«. V Žvabovi pravljici revnemu kmetu do rešitve
uganke pomaga prerok, ki je živel v temnem gozdu. Svetoval mu je namreč, naj se skrije
na določeno mesto v gozdu, kamor bo prišla hudoba, in ko to stori, sliši vragovo pesem:
Še pavor ne véj,
Kakó se meni déj:
Špic parkelj, špic parkelj!
Ime nadnaravnega bitja je po ljudskih verovanjih pogosto predstavljalo tabu, kajti s
tem, ko človek izve za ime ali poreklo tega bitja, je to izdano in s tem tudi ranljivo, zato
se mora umakniti nazaj v drugi svet. Podobne verske predstave so žive še danes, ko ljud-
je na Kozjanskem npr. še verjamejo, da če poveš nekomu v obraz, da je čarovnik oz. ča-
rovnica, ti njegova moč ne more več škodovati (Mencej, 2006, 56).
Povedke o vragu in legende
Tudi v Žvabovih legendah in povedkah je tako kot v pravljicah pogosto protagonist hu-
dič. V povedki št. 17 »Kapitan in hudoba« hudoba v zameno za kapitanovo dušo iz mor-
ja potegne potopljen zaklad. Zaklad odloži v nek grad, kjer je umiral graščak, in spotoma
pobere še graščakovo dušo. Toda kapitan ne ve, kje je zaklad, saj se za kraj, kamor ga naj
odloži, nista prej dogovorila, povrhu pa zdaj tudi umreti ne more, kajti šele […] kadar čr-
4 Več o tem gl.: Fabula 53/3–4 (2012) in Fabula 54/1–2 (2013).
58
