Page 64 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 64
nesnovna krajina krasa
Pri mêri nam Bog pomagaj,
udri, udri kokodak!
O zakladih pripovedujeta tudi povedki št. 20 »Črnošolca v Vogelskem dolu« in št.
21 »Štirna z zakladom«. V prvi zgodbi je zaklad skrit v jami na pustinji med Vogelskim do-
lom (Dol pri Vogljah) in Repnim (Repen, Repentaborom), kjer sta črnošolca pod brinovim
grmom vzela ključ in z njim odklenila železna vrata, ki so odpirala vhod v jamo, polno den-
arja, sredi katere je ležal velik pes.
V povedki št. 21 pa naj bi bil skrit v vodnjaku (štirni) na planini Žekenc na meji med
Dutovljami in Repnim velikanski zvon, poln zlatih in srebrnih palic ter biserov. Toda to
štirno lahko človek vidi le enkrat v življnju. Pastirji so vodnjak videli, toda komaj so ob-
rnili hrbet od njega, je izginil in vsa okolica na tistem mestu je bila popolnoma dugačna.
Kako se da bogateti s pomočjo čarovnije oz. zveze s hudičem oz. škratom, pa je opi-
sano v pripovedih št. 10 »Frajmavrarji« in št. 12 »Blagonič«. V prvi pripovedi naj bi imela
družba prostozidarjev, ki so imenovani frajmavrarji, sedež v Trstu v neki skriti hiši, v kateri
po stenah visijo slike članov. Kadar slika prebledi, jo eden izmed članov prebode z nožem
in upodobljeni se na mestu mrtev zgrudi na tla. Člani naj bi namreč svojo dušo zapisali hu-
diču, v zameno pa imajo dosti denarja.
Blagoniča v povedki št. 12 je gospodar vzredil iz jajca sedem let starega črnega pe-
telina, iz katerega se po navadi zvali zmaj (Grafenauer, 1956) ali škrat. Tako kot škrat tudi
blagonič nosi gospodarju denar, toda če mu ta ne da obilne in dobre hrane, se mu blago-
nič maščuje in ga zapusti. Bajeslovno bitje blagonič se je v slovenskem izročilu ohranilo le
v tej Žvabovi povedki. Očitno gre za lokalno poimenovanje tega bajeslovnega bitja, so-
rodnega škratu oz. zmaju (Kropej, 2008, 178–79; 2012, 110).
Bajeslovna bitja
Poleg Špic parklja in blagoniča, ki sta bila že omenjena, se v Žvabovih pripovedih med ba-
jeslovnimi bitji pojavlja še lintvern v omembi št. 23:
Če nastane kakšen strašen vihar (zlasti ponoči) da pomeče latnike in brajde ter
kolce na tla, pravijo, da je šel tod »lintvern«; kjer je najbolj poškodovano, tam je počival.
Lintvern je v tej pripovedi enak zmaju, tokrat se pojavlja v vlogi neprilik in neurij
(Kropej, 2008, 175–95; 2012, 108–18). V slovenskem izročilu je lintvern le lokalno ime zma-
ja, vendar v nekaterih krajih na Krasu danes ljudje ločujejo med zmajem in lintvernom in
ju imajo za dve različni bajeslovni živali (Peršolja, 2000, str. 37: Rodiški zmaj, str. 47: Lint-
var).
Manj znani pa so bajeslovni liki derganceli v pripovedi št. 13 »Kadar otroke ali tudi
odrasle vrat boli«, kjer je tako poimenovana bolezen, istočasno pa so te bolečine tudi
poosebljene, saj se zagovor, v katerem nastopa kot pomočnik pri zdravljenju sv. Blaž, gla-
si:
Sv. Blaž je imel sedem sestrá
in so se razšle po celem svetu
in tako se morajo raziti drgancéli,
kakor so se raztekle svetega Blaža sestre,
tako naj se raztečejo dergancéli po celem svetu.
64
Pri mêri nam Bog pomagaj,
udri, udri kokodak!
O zakladih pripovedujeta tudi povedki št. 20 »Črnošolca v Vogelskem dolu« in št.
21 »Štirna z zakladom«. V prvi zgodbi je zaklad skrit v jami na pustinji med Vogelskim do-
lom (Dol pri Vogljah) in Repnim (Repen, Repentaborom), kjer sta črnošolca pod brinovim
grmom vzela ključ in z njim odklenila železna vrata, ki so odpirala vhod v jamo, polno den-
arja, sredi katere je ležal velik pes.
V povedki št. 21 pa naj bi bil skrit v vodnjaku (štirni) na planini Žekenc na meji med
Dutovljami in Repnim velikanski zvon, poln zlatih in srebrnih palic ter biserov. Toda to
štirno lahko človek vidi le enkrat v življnju. Pastirji so vodnjak videli, toda komaj so ob-
rnili hrbet od njega, je izginil in vsa okolica na tistem mestu je bila popolnoma dugačna.
Kako se da bogateti s pomočjo čarovnije oz. zveze s hudičem oz. škratom, pa je opi-
sano v pripovedih št. 10 »Frajmavrarji« in št. 12 »Blagonič«. V prvi pripovedi naj bi imela
družba prostozidarjev, ki so imenovani frajmavrarji, sedež v Trstu v neki skriti hiši, v kateri
po stenah visijo slike članov. Kadar slika prebledi, jo eden izmed članov prebode z nožem
in upodobljeni se na mestu mrtev zgrudi na tla. Člani naj bi namreč svojo dušo zapisali hu-
diču, v zameno pa imajo dosti denarja.
Blagoniča v povedki št. 12 je gospodar vzredil iz jajca sedem let starega črnega pe-
telina, iz katerega se po navadi zvali zmaj (Grafenauer, 1956) ali škrat. Tako kot škrat tudi
blagonič nosi gospodarju denar, toda če mu ta ne da obilne in dobre hrane, se mu blago-
nič maščuje in ga zapusti. Bajeslovno bitje blagonič se je v slovenskem izročilu ohranilo le
v tej Žvabovi povedki. Očitno gre za lokalno poimenovanje tega bajeslovnega bitja, so-
rodnega škratu oz. zmaju (Kropej, 2008, 178–79; 2012, 110).
Bajeslovna bitja
Poleg Špic parklja in blagoniča, ki sta bila že omenjena, se v Žvabovih pripovedih med ba-
jeslovnimi bitji pojavlja še lintvern v omembi št. 23:
Če nastane kakšen strašen vihar (zlasti ponoči) da pomeče latnike in brajde ter
kolce na tla, pravijo, da je šel tod »lintvern«; kjer je najbolj poškodovano, tam je počival.
Lintvern je v tej pripovedi enak zmaju, tokrat se pojavlja v vlogi neprilik in neurij
(Kropej, 2008, 175–95; 2012, 108–18). V slovenskem izročilu je lintvern le lokalno ime zma-
ja, vendar v nekaterih krajih na Krasu danes ljudje ločujejo med zmajem in lintvernom in
ju imajo za dve različni bajeslovni živali (Peršolja, 2000, str. 37: Rodiški zmaj, str. 47: Lint-
var).
Manj znani pa so bajeslovni liki derganceli v pripovedi št. 13 »Kadar otroke ali tudi
odrasle vrat boli«, kjer je tako poimenovana bolezen, istočasno pa so te bolečine tudi
poosebljene, saj se zagovor, v katerem nastopa kot pomočnik pri zdravljenju sv. Blaž, gla-
si:
Sv. Blaž je imel sedem sestrá
in so se razšle po celem svetu
in tako se morajo raziti drgancéli,
kakor so se raztekle svetega Blaža sestre,
tako naj se raztečejo dergancéli po celem svetu.
64
