Page 66 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 66
nesnovna krajina krasa
izraza »povedka« namesto »pripovedka«. V Žvabovih objavah izraza ‚povedka‘ sicer ne
zasledimo, kar je morda med drugim tudi posledica sprememb, ki so jih naredili uredniki
revij, kjer je objavljal.
Vsebinsko so Žvabove pripovedi v primerjavi z zapisi njegovih sodobnikov, ki so
prav tako zbirali pripovedno izročilo na Primorskem, npr. Ivana Črva, Ivana Kokošar-
ja, Jožefa Kraglja, Jožefa Cejana, Antona Pegana in Tonce Zlozne, in so se njihovi zapi-
si prav tako ohranili v Štrekljevi zapuščini, tem sorodni po svoji arhaičnosti. Tonca Zloz-
na je v Gorjanskem celo, prav tako kot Žvab, zapisala pravljico o »Modrobradcu« (ATU
311);8 enako je Ivan Kokošar zbral več sorodnih pripovednih tipov in motivov. Od našte-
tih izstopa Anton Pegan, ki je zbiral ljudske pesmi in pripovedi pred ostalimi – že v letih
1868 in 1869 – in je poznal nekaj odličnih pravljičarjev, zato so nekatere njegove pravljice
in povedke zelo lepe.9
Novejše pripovedno izročilo, ki je bilo zbrano v bližini teh krajev, kjer je zbiral Lov-
ro Žvab, pa se od njegovih opazneje razlikuje. Za primerjavo sem vzela dve zbirki: Rodiške
pravce in zgodbe Jasne Majde Peršolja ter »Pravljice in povedke iz Trsta in Julijske krajine«
(Fiabe e leggende Triestine e Giuliane), ki jih je zbrala Luigina Battisutta. Sicer najdemo tudi
v zbirki Majde Peršolja npr. pravljico o »Modrobradcu« – »Te že vidm« (Peršolja, 2000,
110–114), vendar je slednja mnogo daljša in podrobneje pripovedovana. Pravljico je po-
vedal odličen pripovedovalec Vladimir Babič (po domače Vlado Valinov, rojen 1909) in v
zapisu je ohranjen domač jezik pa tudi izrazi, vendar je v njej čutiti knjižni vpliv. Peršolje-
va je zbrala bogat repertoar dobro pripovedovanih rodiških pravljic in povedk, s števil-
nimi bajeslovnimi bitji in živalmi, vendar je pripovedi tudi delno preoblikovala. Podobno
je tržaško pripovedno izročilo literarno predelala Luigina Battisutta (2007). Zbiratelji pri-
povednega izročila namreč danes navadno poskrbijo tudi za to, da je knjiga jezikovno in
literarno dovršena. Nasprotno te težnje pri Lovru Žvabu ni bilo. Zbiralci 19. stoletja so
skušali predvsem ohraniti in zbrati čim več avtohtonega ljudskega izročila in ga tudi v je-
zikovnem smislu niso popravljali ter izboljševali. Vpliva knjig pa takrat med preprostim
ljudstvom skorajda ni bilo. Pripripovedi iz Krasa, ki jih je zbrala v svoji knjigi Luigina Bat-
tisutta, je pet, in čeprav ohranjajo motiviko pripovednega izročila, so literarno prirejene.
Pripovedujejo o tem, kako je Bog ustvaril Kras; o vrču, v katerem v neki kraški jami čuva-
jo vetrove škrati, o grobnici Karla Velikega v Dolini reke Glinščice/Val Rosandra, o Go-
ranu in razbojnikih ter o breznih in Atilovem zakladu ob izviru Timave. Njene pripovedi
so vse krajevno vezane, kar je tudi značilno za sodobno izročilo, ki ga pri življenju ohran-
ja prav njegova lokalna povezava. Danes ima genius loci pomembno vlogo pri nastajanju in
ohranjanju lokalnih zgodb in povedk.
V Žvabovih pripovedih so krajevne povezave z domačim okoljem najočitnejše v po-
vedkah o iskanju zakladov in čarovništvu. Ti kraji in seveda tudi drugi, ki so omenjeni v
Žvabovih kraških pravljicah in povedkah, so tudi označeni na zemljevidu, ki predstavlja
kulturno krajino, kot je nastala po izročilu in predstavnem svetu lokalnega prebivalstva v
času, ko je pripovedi zbiral še Lovro Žvab. Danes ljudje v Dutovljah in okolici teh zgodb
8 Tonca Zlozna, Pravljica o treh hčerah, ŠZ 7/59.
9 Peganovo pripovedno izročilo je bilo objavljeno: Anton Pegan, Indija Komandija: Prozna ljudska besedila z
Vipavskega, Goriškega, s Krasa in Tolminskega iz 19. stoletja. Uredil: Franc Černigoj. Ljubljana: Založba ZRC,
2007.
66
izraza »povedka« namesto »pripovedka«. V Žvabovih objavah izraza ‚povedka‘ sicer ne
zasledimo, kar je morda med drugim tudi posledica sprememb, ki so jih naredili uredniki
revij, kjer je objavljal.
Vsebinsko so Žvabove pripovedi v primerjavi z zapisi njegovih sodobnikov, ki so
prav tako zbirali pripovedno izročilo na Primorskem, npr. Ivana Črva, Ivana Kokošar-
ja, Jožefa Kraglja, Jožefa Cejana, Antona Pegana in Tonce Zlozne, in so se njihovi zapi-
si prav tako ohranili v Štrekljevi zapuščini, tem sorodni po svoji arhaičnosti. Tonca Zloz-
na je v Gorjanskem celo, prav tako kot Žvab, zapisala pravljico o »Modrobradcu« (ATU
311);8 enako je Ivan Kokošar zbral več sorodnih pripovednih tipov in motivov. Od našte-
tih izstopa Anton Pegan, ki je zbiral ljudske pesmi in pripovedi pred ostalimi – že v letih
1868 in 1869 – in je poznal nekaj odličnih pravljičarjev, zato so nekatere njegove pravljice
in povedke zelo lepe.9
Novejše pripovedno izročilo, ki je bilo zbrano v bližini teh krajev, kjer je zbiral Lov-
ro Žvab, pa se od njegovih opazneje razlikuje. Za primerjavo sem vzela dve zbirki: Rodiške
pravce in zgodbe Jasne Majde Peršolja ter »Pravljice in povedke iz Trsta in Julijske krajine«
(Fiabe e leggende Triestine e Giuliane), ki jih je zbrala Luigina Battisutta. Sicer najdemo tudi
v zbirki Majde Peršolja npr. pravljico o »Modrobradcu« – »Te že vidm« (Peršolja, 2000,
110–114), vendar je slednja mnogo daljša in podrobneje pripovedovana. Pravljico je po-
vedal odličen pripovedovalec Vladimir Babič (po domače Vlado Valinov, rojen 1909) in v
zapisu je ohranjen domač jezik pa tudi izrazi, vendar je v njej čutiti knjižni vpliv. Peršolje-
va je zbrala bogat repertoar dobro pripovedovanih rodiških pravljic in povedk, s števil-
nimi bajeslovnimi bitji in živalmi, vendar je pripovedi tudi delno preoblikovala. Podobno
je tržaško pripovedno izročilo literarno predelala Luigina Battisutta (2007). Zbiratelji pri-
povednega izročila namreč danes navadno poskrbijo tudi za to, da je knjiga jezikovno in
literarno dovršena. Nasprotno te težnje pri Lovru Žvabu ni bilo. Zbiralci 19. stoletja so
skušali predvsem ohraniti in zbrati čim več avtohtonega ljudskega izročila in ga tudi v je-
zikovnem smislu niso popravljali ter izboljševali. Vpliva knjig pa takrat med preprostim
ljudstvom skorajda ni bilo. Pripripovedi iz Krasa, ki jih je zbrala v svoji knjigi Luigina Bat-
tisutta, je pet, in čeprav ohranjajo motiviko pripovednega izročila, so literarno prirejene.
Pripovedujejo o tem, kako je Bog ustvaril Kras; o vrču, v katerem v neki kraški jami čuva-
jo vetrove škrati, o grobnici Karla Velikega v Dolini reke Glinščice/Val Rosandra, o Go-
ranu in razbojnikih ter o breznih in Atilovem zakladu ob izviru Timave. Njene pripovedi
so vse krajevno vezane, kar je tudi značilno za sodobno izročilo, ki ga pri življenju ohran-
ja prav njegova lokalna povezava. Danes ima genius loci pomembno vlogo pri nastajanju in
ohranjanju lokalnih zgodb in povedk.
V Žvabovih pripovedih so krajevne povezave z domačim okoljem najočitnejše v po-
vedkah o iskanju zakladov in čarovništvu. Ti kraji in seveda tudi drugi, ki so omenjeni v
Žvabovih kraških pravljicah in povedkah, so tudi označeni na zemljevidu, ki predstavlja
kulturno krajino, kot je nastala po izročilu in predstavnem svetu lokalnega prebivalstva v
času, ko je pripovedi zbiral še Lovro Žvab. Danes ljudje v Dutovljah in okolici teh zgodb
8 Tonca Zlozna, Pravljica o treh hčerah, ŠZ 7/59.
9 Peganovo pripovedno izročilo je bilo objavljeno: Anton Pegan, Indija Komandija: Prozna ljudska besedila z
Vipavskega, Goriškega, s Krasa in Tolminskega iz 19. stoletja. Uredil: Franc Černigoj. Ljubljana: Založba ZRC,
2007.
66
