Page 62 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 62
nesnovna krajina krasa
Primorskem. Sicer pa je poznana v Istri in severozahodni hrvaški, na severu Italije ter v
Avstriji, na Češkem, Madžarskem in v Nemčiji (Matičetov, 1956, 80). Po vsej verjetnos-
ti je okrutnost kazni v tej povedki odmev obredij s fiktivnim razkosavanjem iniciiranih žr-
tev. Vzporednice lahko zasledimo v helenističnem dionizičnem misticizmu. Od tod mor-
da tudi na Tirolskem predstave o raztelesenju tistih, ki pridejo Pehtri na pot – zbudijo
se šele, ko je njihovo telo spet sestavljeno (Pocs, 2989, 42). Nadomestitev manjkajoče-
ga rebra s topolovim ima paralele v verovanju, ki se je ohranilo tudi pri nas, namreč da
se človek, ki ob nevarnem času naleti na divjo jago, ko jaga odvrši mimo, znajde oslabel,
z bolečinami v nogi ali drugje v telesu, kamor so mu zasadili sekiro. Romunske iele vza-
mejo kost iz noge tistemu, ki jih moti pri obredju. Nadomestijo jo z leseno, pravo kost
pa vrnejo ob istem času na istem mestu čez leto dni (Kropej, 1995, 143). Po mnenju Leo-
polda Schmidta je motiv vstavljenega rebra nastal po vzoru grškega mita o Pelopsu, ki ga
je oče Tantal zaklal in ponudil v jed bogovom. Ti pa so zločin spregledali in Pelopsa oživi-
li, le Demetra je pojedla njegovo ramo, ki so jo bogovi nato nadomestili s slonovo kost-
jo (Schmidt, 1951).
Predstave o čarovniških shodih na križiščih imajo korenine že v grški mitologiji o
boginji Hekate, ki je po izvoru maloazijsko staro božanstvo. V času helenizma je dobila
značaj boginje podzemlja, strahu in čarovništva. Bila je boginja čarovnic in na križišča so ji
nosili žrtve. Njeno vlogo je prevzela grška Artemida, pri Rimljanih pa Diana in ta kult so
izvajale ženske, razširil pa se je predvsem po južni Evropi. V Romuniji izpričane ‚calusa-
rijske skrivne družbe‘, ki naj bi vzdrževale stik z vilinsko kraljico, so bile ostanek Artemi-
dinega/Dianinega kulta. V teh in podobnih ritualih vidi Eliade (1999, 149) predhodnike in
model za poznejši čarovniški koncept sabat (Sabbath).
Ko je prišlo v pojmovanju magije z odlokom papeža Inocenca VIII. leta 1484 do
usodnih sprememb, čarovnice in čarovniki niso bili zgolj ljudje, ki so uporabljali magijo,
pač pa so postali člani skupnosti, povezanih s hudičem (Mencej, 2006, 21). To je močno
zaznamovalo tudi ljudsko izročilo o čarovništvu, nastale so številne pripovedi, ki so po-
vezovale čarovnice in čarovnike s peklenskim svetom in herezijo. Tovrstne obsodbe so
se ohranile tudi v izročilu o t. i. »vaškem« oz. »sosedskem« čarovništvu, ko so ljudje za
nastalo škodo oz. nesrečo krivili nekoga od sovaščanov – po navadi ženske. Tovrstno co-
prništvo se pojavlja v dveh Žvabovih povedkah, ki mu jih je pripovedoval Jože Rudež iz Tu-
pelč. Prva je zgodba št. 6 »Coprnice v oblakih«, v kateri je mežnar v Kobjeglavi (Kobiljeg-
lavi), ki so mu rekli Tonderveter, kadar se je pripravljalo k nevihti, zvonil pod oblak oz. na
oblak s cerkvenimi zvonovi in tedaj je gori v oblakih videl coprnice. Kadar je potlej s priž-
ganim pulfrom ustrelil v oblake, je padla na zemljo čarovnica, ki je delala točo.
Druga pripoved o »sosedskih čarovnicah« pa je povedka št. 7, v kateri so neznane
ženske –, ki jih je srečala skupina mladeničev, ko so se vračali od Trsta domov – zapel-
jale enega od njih daleč proč v lozo blizu Senožeč v neko robido in tarpat (trnje), tako
da se je šele po dveh dneh z muko in ves razcapan s pomočjo ljudi, ki so mu pokaza-
li pot domov, spet vrnil v Kobjeglavo. To isto dekle je pozneje srečal na plesu v Gor-
janskem, med plesom pa mu je zabičala, da ne sme nikoli več tako govoriti kot takrat
in tudi nje ne sme izdati, sicer ga bo zmlela v sončni prah. Tako kot drugi tabuji, ki jih
človek ne sme kršiti, tudi prepoved izreči določene besede predstavlja v čarovniškem
oz. vilinskem svetu tabu. Kaj točno je mladenič rekel, pa zgodba ne pove, le to izvemo,
da je nekaj špasnega povedal.
62
Primorskem. Sicer pa je poznana v Istri in severozahodni hrvaški, na severu Italije ter v
Avstriji, na Češkem, Madžarskem in v Nemčiji (Matičetov, 1956, 80). Po vsej verjetnos-
ti je okrutnost kazni v tej povedki odmev obredij s fiktivnim razkosavanjem iniciiranih žr-
tev. Vzporednice lahko zasledimo v helenističnem dionizičnem misticizmu. Od tod mor-
da tudi na Tirolskem predstave o raztelesenju tistih, ki pridejo Pehtri na pot – zbudijo
se šele, ko je njihovo telo spet sestavljeno (Pocs, 2989, 42). Nadomestitev manjkajoče-
ga rebra s topolovim ima paralele v verovanju, ki se je ohranilo tudi pri nas, namreč da
se človek, ki ob nevarnem času naleti na divjo jago, ko jaga odvrši mimo, znajde oslabel,
z bolečinami v nogi ali drugje v telesu, kamor so mu zasadili sekiro. Romunske iele vza-
mejo kost iz noge tistemu, ki jih moti pri obredju. Nadomestijo jo z leseno, pravo kost
pa vrnejo ob istem času na istem mestu čez leto dni (Kropej, 1995, 143). Po mnenju Leo-
polda Schmidta je motiv vstavljenega rebra nastal po vzoru grškega mita o Pelopsu, ki ga
je oče Tantal zaklal in ponudil v jed bogovom. Ti pa so zločin spregledali in Pelopsa oživi-
li, le Demetra je pojedla njegovo ramo, ki so jo bogovi nato nadomestili s slonovo kost-
jo (Schmidt, 1951).
Predstave o čarovniških shodih na križiščih imajo korenine že v grški mitologiji o
boginji Hekate, ki je po izvoru maloazijsko staro božanstvo. V času helenizma je dobila
značaj boginje podzemlja, strahu in čarovništva. Bila je boginja čarovnic in na križišča so ji
nosili žrtve. Njeno vlogo je prevzela grška Artemida, pri Rimljanih pa Diana in ta kult so
izvajale ženske, razširil pa se je predvsem po južni Evropi. V Romuniji izpričane ‚calusa-
rijske skrivne družbe‘, ki naj bi vzdrževale stik z vilinsko kraljico, so bile ostanek Artemi-
dinega/Dianinega kulta. V teh in podobnih ritualih vidi Eliade (1999, 149) predhodnike in
model za poznejši čarovniški koncept sabat (Sabbath).
Ko je prišlo v pojmovanju magije z odlokom papeža Inocenca VIII. leta 1484 do
usodnih sprememb, čarovnice in čarovniki niso bili zgolj ljudje, ki so uporabljali magijo,
pač pa so postali člani skupnosti, povezanih s hudičem (Mencej, 2006, 21). To je močno
zaznamovalo tudi ljudsko izročilo o čarovništvu, nastale so številne pripovedi, ki so po-
vezovale čarovnice in čarovnike s peklenskim svetom in herezijo. Tovrstne obsodbe so
se ohranile tudi v izročilu o t. i. »vaškem« oz. »sosedskem« čarovništvu, ko so ljudje za
nastalo škodo oz. nesrečo krivili nekoga od sovaščanov – po navadi ženske. Tovrstno co-
prništvo se pojavlja v dveh Žvabovih povedkah, ki mu jih je pripovedoval Jože Rudež iz Tu-
pelč. Prva je zgodba št. 6 »Coprnice v oblakih«, v kateri je mežnar v Kobjeglavi (Kobiljeg-
lavi), ki so mu rekli Tonderveter, kadar se je pripravljalo k nevihti, zvonil pod oblak oz. na
oblak s cerkvenimi zvonovi in tedaj je gori v oblakih videl coprnice. Kadar je potlej s priž-
ganim pulfrom ustrelil v oblake, je padla na zemljo čarovnica, ki je delala točo.
Druga pripoved o »sosedskih čarovnicah« pa je povedka št. 7, v kateri so neznane
ženske –, ki jih je srečala skupina mladeničev, ko so se vračali od Trsta domov – zapel-
jale enega od njih daleč proč v lozo blizu Senožeč v neko robido in tarpat (trnje), tako
da se je šele po dveh dneh z muko in ves razcapan s pomočjo ljudi, ki so mu pokaza-
li pot domov, spet vrnil v Kobjeglavo. To isto dekle je pozneje srečal na plesu v Gor-
janskem, med plesom pa mu je zabičala, da ne sme nikoli več tako govoriti kot takrat
in tudi nje ne sme izdati, sicer ga bo zmlela v sončni prah. Tako kot drugi tabuji, ki jih
človek ne sme kršiti, tudi prepoved izreči določene besede predstavlja v čarovniškem
oz. vilinskem svetu tabu. Kaj točno je mladenič rekel, pa zgodba ne pove, le to izvemo,
da je nekaj špasnega povedal.
62
