Page 61 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 61
pravljice in povedke iz dutovelj in okolice v zapisu lovra žvaba
Prav tako mednarodno razširjena je povedka »Podkovana čarovnica«, ki je razširje-
na ne le v prozi, pač pa se pojavlja tudi kot ljudska pesem. V Slovenskih ljudskih pesmih sta
objavljena dva primera te pesmi, eden celo z napevom (SNP I/30). Med Žvabovimi po-
vedkami je zapisana pripovedna varianta št. 8 »Hudič gospodovo kuharico jaše«, vendar
tokrat hudič kobile ne pripelje v kovačnico, pač pa v mlin. Hudič oz. neznan mož […] od
Avbera na belej kobili v Rašo v malin prinese šest keznekov pšenice. […] Hudič neti ogenj, ma-
linar mesi pogačo […]
Da bela kobila ni konj, pač pa mlinarjeva botra, izve ta, ko ji prinese žerjavico:
[…] nato naloži mlaj žrjavice ter ukaže malinarju, naj nese v štalo, da bo uže jedla in da bo zve-
dela, kako se godi ubogim, ker je dostikrat pečenko in kruh proč metala, namesto da bi bila dala
ubogim. Malinar prinese kobili žrjavice, a ta ga milo pogleda ter spregovori: »eh, boter (kum), ne
delajte tako z mano, ne, saj sem vaša botra, ki služim pri gospodu (duhovnem) v Avberu!«
Že Reinhold Köhler je ugotavljal, da je ta zgodba široko razširjena v keltskem,
germanskem, romanskem in slovanskem svetu (1898, 220). Mirjam Mencej tovrstne
povedke uvršča med migracijske pripovedi po klasifikaciji migracijskih povedk Reidarja
Christiansena (1958). Ta povedka je razširjena ne le v Sloveniji, pač pa tudi drugod po Ev-
ropi in tudi v Ameriki, celo v črnski tradiciji (Mencej, 2006, 249). Ameriški folklorist Wy-
land Hand jo povezuje z izročilom o drugih bajnih bitjih, ki tlačijo in dušijo človeka (Hand,
1973). Ostanke tovrstnih izročil je Mencejeva odkrila še žive na Kozjanskem v vzhodni
Sloveniji.
Od zgornjih pripovedi odstopa zadnja Žvabova šaljiva povedka št. 22 »Bog ustvari
Evo iz pasjega repa«, ki se uvršča v mednarodni pravljični tip ATU 798. V drugih variantah
tega pravljičnega tipa lahko bog ženo ustvari iz opičjega, vragovega, mačjega ali lisičjega
repa. Ta šaljiva legenda izraža sovražen, mizoginski odnos do žensk in je razširjena širom
po Evropi in Ameriki, še posebej v Južni Ameriki. Očitno je na svoji migracijski poti do-
segla Lokev pri Sežani, kjer jo je zapisal Lovro Žvab.
Čarovnice in čarovniki
V Žvabovih pripovedih so čarovniške posle opravljali predvsem duhovniki, cerkovniki,
frajmavrarji (prostozidarji), francoski žipani, hrvaški gostilničarji, italijanski novomašniki in
seveda črnošolci ter čarovnice. Zanimivo je, da prevladujejo moški čarovniki, ki se poja-
vljajo predvsem v vlogi iskalcev zakladov, in da med t. i. »sosedske čarovnice« oz. »vaške
čarovnice«5 lahko uvrstimo le protagonistki v dveh Žvabovih pripovedih. Ta odstopanja
od sodobnega izročila, kjer prevladujejo prav »sosedske čarovnice«, potrjujejo, da je ra-
zkorak med ljudskim pripovedništvom 19. st. in sodobnim folklornim gradivom zelo velik.
Med t. i. migracijske povedke se uvršča, poleg že obravnavane povedke o »pod-
kovani čarovnici« oz. pripovedi št. 8 »Hudič gospodovo kuharico jaše«, še povedka št.
3 »Od angha fanta jen od ane pnce ki je mislu ju uzêt če ni cúprnca” iz Dutovelj. Ta po-
vedka vključuje mednarodno razširjen motiv o lesenem rebru, o katerem je obširne-
je pisal že Milko Matičetov (1956). V Sloveniji je bila pripoved o čarovnicah, ki zamudnico
raztrgajo, si podajajo njene kosti in jo nazadnje sestavijo spet nazaj, pri tem pa ugotovi-
jo, da enega rebra ni, in namesto kosti vstavijo leseno rebro, razširjena še posebej na
5 Pojem »sosedske« oz. »vaške čarovnice« je opredelila Mirjam Mencej (2006, 93).
61
Prav tako mednarodno razširjena je povedka »Podkovana čarovnica«, ki je razširje-
na ne le v prozi, pač pa se pojavlja tudi kot ljudska pesem. V Slovenskih ljudskih pesmih sta
objavljena dva primera te pesmi, eden celo z napevom (SNP I/30). Med Žvabovimi po-
vedkami je zapisana pripovedna varianta št. 8 »Hudič gospodovo kuharico jaše«, vendar
tokrat hudič kobile ne pripelje v kovačnico, pač pa v mlin. Hudič oz. neznan mož […] od
Avbera na belej kobili v Rašo v malin prinese šest keznekov pšenice. […] Hudič neti ogenj, ma-
linar mesi pogačo […]
Da bela kobila ni konj, pač pa mlinarjeva botra, izve ta, ko ji prinese žerjavico:
[…] nato naloži mlaj žrjavice ter ukaže malinarju, naj nese v štalo, da bo uže jedla in da bo zve-
dela, kako se godi ubogim, ker je dostikrat pečenko in kruh proč metala, namesto da bi bila dala
ubogim. Malinar prinese kobili žrjavice, a ta ga milo pogleda ter spregovori: »eh, boter (kum), ne
delajte tako z mano, ne, saj sem vaša botra, ki služim pri gospodu (duhovnem) v Avberu!«
Že Reinhold Köhler je ugotavljal, da je ta zgodba široko razširjena v keltskem,
germanskem, romanskem in slovanskem svetu (1898, 220). Mirjam Mencej tovrstne
povedke uvršča med migracijske pripovedi po klasifikaciji migracijskih povedk Reidarja
Christiansena (1958). Ta povedka je razširjena ne le v Sloveniji, pač pa tudi drugod po Ev-
ropi in tudi v Ameriki, celo v črnski tradiciji (Mencej, 2006, 249). Ameriški folklorist Wy-
land Hand jo povezuje z izročilom o drugih bajnih bitjih, ki tlačijo in dušijo človeka (Hand,
1973). Ostanke tovrstnih izročil je Mencejeva odkrila še žive na Kozjanskem v vzhodni
Sloveniji.
Od zgornjih pripovedi odstopa zadnja Žvabova šaljiva povedka št. 22 »Bog ustvari
Evo iz pasjega repa«, ki se uvršča v mednarodni pravljični tip ATU 798. V drugih variantah
tega pravljičnega tipa lahko bog ženo ustvari iz opičjega, vragovega, mačjega ali lisičjega
repa. Ta šaljiva legenda izraža sovražen, mizoginski odnos do žensk in je razširjena širom
po Evropi in Ameriki, še posebej v Južni Ameriki. Očitno je na svoji migracijski poti do-
segla Lokev pri Sežani, kjer jo je zapisal Lovro Žvab.
Čarovnice in čarovniki
V Žvabovih pripovedih so čarovniške posle opravljali predvsem duhovniki, cerkovniki,
frajmavrarji (prostozidarji), francoski žipani, hrvaški gostilničarji, italijanski novomašniki in
seveda črnošolci ter čarovnice. Zanimivo je, da prevladujejo moški čarovniki, ki se poja-
vljajo predvsem v vlogi iskalcev zakladov, in da med t. i. »sosedske čarovnice« oz. »vaške
čarovnice«5 lahko uvrstimo le protagonistki v dveh Žvabovih pripovedih. Ta odstopanja
od sodobnega izročila, kjer prevladujejo prav »sosedske čarovnice«, potrjujejo, da je ra-
zkorak med ljudskim pripovedništvom 19. st. in sodobnim folklornim gradivom zelo velik.
Med t. i. migracijske povedke se uvršča, poleg že obravnavane povedke o »pod-
kovani čarovnici« oz. pripovedi št. 8 »Hudič gospodovo kuharico jaše«, še povedka št.
3 »Od angha fanta jen od ane pnce ki je mislu ju uzêt če ni cúprnca” iz Dutovelj. Ta po-
vedka vključuje mednarodno razširjen motiv o lesenem rebru, o katerem je obširne-
je pisal že Milko Matičetov (1956). V Sloveniji je bila pripoved o čarovnicah, ki zamudnico
raztrgajo, si podajajo njene kosti in jo nazadnje sestavijo spet nazaj, pri tem pa ugotovi-
jo, da enega rebra ni, in namesto kosti vstavijo leseno rebro, razširjena še posebej na
5 Pojem »sosedske« oz. »vaške čarovnice« je opredelila Mirjam Mencej (2006, 93).
61
