Page 70 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 70
nesnovna krajina krasa
Zadnji predmoderni katastrski izrisi so zabeleženi v franciscejskem katastru, kjer
so bila leta 1822 zapisana nekatera ledinska imena v Gropadi (http://www.catasti.ar-
chiviodistatotrieste.it/Divenire/document.htm?idUa=10652959&idDoc=10656718&-
first=2&last=2, pridobljeno14. 4. 2015). S predmodernim misliva na čas pred prihodom
železnice, ki je območju bistveno spremenila podobo. Na podlagi pogovorov z informa-
torji so v nadaljevanju predstavljena nekatera ustna izročila, ki so tudi sestavni del mit-
sko-folklornega parka v Gropadi1, in za katere so prebivalci v Gropadi povedali zgodbo.
Kočir, Kəčjerič, »grič, kjer je bilo dosti kač«
Po ustnem izročilu naj bi tu živela kača, modras oziroma kače, po katerih naj bi hrib dobil
tudi ime:2 Kəčjerič, Kčjerič ali Kačji grič.
Tako kot drugod po Krasu se tudi tu grič s kačami nahaja na katastrski meji. Razi-
skave so pokazale, da se na katastrskih oziroma srenjskih mejah na Krasu koncentrirajo
izročila o stiku z nadnaravnim oziroma nevarnim. V folklornem izročilu Rodika se na ka-
tastrskih mejah nahajajo bitja z vmesnega območja med svetovi – kače, čarovnice, »krva-
vo stegno«, vedamec, duše, kovač in razni tujci – ki igrajo vlogo posrednikov z onstran-
stvom. V ustnem izročilu se ravno na teh mestih odvijajo pokopi ali žrtvovanja ljudi, pri
čemer ni moč spregledati povezave s smrtjo, onstranstvom (Hrobat, 2010a, 62–105). Mir-
jam Mencej se za razumevanje mej kot svetih, nedotakljivih, nevarnih, tabuiziranih poslu-
žuje razlage tabuja Edmunda Leacha. Mejno območje se zamišlja kot topografski prostor
med dvema svetovoma, ki poseduje lastnosti tako enega kot drugega. Vrzel se premosti
z nadnaravnimi bitji dvoumnega značaja z atributi tako ene kot druge kategorije. Ta mar-
ginalna, nejasna bitja imajo moč posredovanja med bogovi in ljudmi in so predmet najin-
tenzivnejših tabujev, bolj svetih kot bogovi sami (Leach, 1964, 37–39; Leach, 1983, 55, 123;
prim. Mencej, 2005, 181).
Gropajci na tem griču na predvečer praznika sv. Ivana (24. junija) kurijo kres – čez
dan nabirajo les in ga nesejo na hrib, zvečer ga zakurijo: »Za svetga Ivana, ko smo nardili
kres, zmeram ga še nardijo, ma za ga vidt morjo jet prav če gor. Zato ko te ni blo drevja, ni
blo nč, je blo vse čisto ... in zdaj je vse zaraslo« (Kristina Gojiča, Belovič, Koprivec, 2014, 6).
V tem času Gropajci izdelujejo tudi svetoivanjske venčke po tradicionalnih pravilih, ki jih
do kresa naslednjega leta obesijo na portone, vejice pokovənce (sorbus aria) pa vtaknejo v
zemljo na obdelovalnih površinah in drugod v zaščito pred štrigami (čarovnicami): »Prute
štrigam. Ja, ja. Tu je blo z‘ viljo ud Svet‘ga Ivana. Mi smo dele prou kranclje (op. šopke) prute
štrigam. Še več pomena je imela tista veja, veja…ud… pokovənce…str‘šno važne te veje. So jih
djenli na vrata krav‘m, u štale, misli‘m, in na začjetk njive« (Klara Grgič, intervju Mirta Čok).
Venčki so poleg vejic pokovənce delali tudi iz rumenih cvetov (bardavičnik, lisičji rep) (Mir-
1 Mitsko-folklorni park Gropada predstavlja enega izmed dveh idejnih projektov za kulturno-turistične
itinerarije, ki je bil pripravljen v sklopu projekta „LIVING LANDSCAPE“. Gradivo za vsebine in točke
v parku Gropada so zbrali študenti, Mirta Čok in Petra Kavrečič, besedilo je dopolnila še Katja Hrobat
Virloget, oblikovno pa sta projekt uredila Monika Milic in Boštjan Bugarič. Drugi idejni projekt za tovr-
sten park v Rodiku je nastal na podlagi dosedanjih raziskav bogatega folklornega izročila in arheologije.
Oba parka sta omenjena v uvodu pričujoče knjige (in na kratko predstavljena na razstavi v Repnu, v fil-
mu Living Landscape in v knjigi Beguš, Hrobat Virloget, Panjek, 2015).
2 Pripovedi o kačonu na hribu, ki jih je zabeležila Peršolja, informatorji niso potrdili in je zato najbrž pos-
ledica »pravljičnih dodatkov« na osnovi dobro poznanega lika iz rodiškega Čuka in Ajdovščine (Peršolja,
2000; Hrobat, 2004).
70
Zadnji predmoderni katastrski izrisi so zabeleženi v franciscejskem katastru, kjer
so bila leta 1822 zapisana nekatera ledinska imena v Gropadi (http://www.catasti.ar-
chiviodistatotrieste.it/Divenire/document.htm?idUa=10652959&idDoc=10656718&-
first=2&last=2, pridobljeno14. 4. 2015). S predmodernim misliva na čas pred prihodom
železnice, ki je območju bistveno spremenila podobo. Na podlagi pogovorov z informa-
torji so v nadaljevanju predstavljena nekatera ustna izročila, ki so tudi sestavni del mit-
sko-folklornega parka v Gropadi1, in za katere so prebivalci v Gropadi povedali zgodbo.
Kočir, Kəčjerič, »grič, kjer je bilo dosti kač«
Po ustnem izročilu naj bi tu živela kača, modras oziroma kače, po katerih naj bi hrib dobil
tudi ime:2 Kəčjerič, Kčjerič ali Kačji grič.
Tako kot drugod po Krasu se tudi tu grič s kačami nahaja na katastrski meji. Razi-
skave so pokazale, da se na katastrskih oziroma srenjskih mejah na Krasu koncentrirajo
izročila o stiku z nadnaravnim oziroma nevarnim. V folklornem izročilu Rodika se na ka-
tastrskih mejah nahajajo bitja z vmesnega območja med svetovi – kače, čarovnice, »krva-
vo stegno«, vedamec, duše, kovač in razni tujci – ki igrajo vlogo posrednikov z onstran-
stvom. V ustnem izročilu se ravno na teh mestih odvijajo pokopi ali žrtvovanja ljudi, pri
čemer ni moč spregledati povezave s smrtjo, onstranstvom (Hrobat, 2010a, 62–105). Mir-
jam Mencej se za razumevanje mej kot svetih, nedotakljivih, nevarnih, tabuiziranih poslu-
žuje razlage tabuja Edmunda Leacha. Mejno območje se zamišlja kot topografski prostor
med dvema svetovoma, ki poseduje lastnosti tako enega kot drugega. Vrzel se premosti
z nadnaravnimi bitji dvoumnega značaja z atributi tako ene kot druge kategorije. Ta mar-
ginalna, nejasna bitja imajo moč posredovanja med bogovi in ljudmi in so predmet najin-
tenzivnejših tabujev, bolj svetih kot bogovi sami (Leach, 1964, 37–39; Leach, 1983, 55, 123;
prim. Mencej, 2005, 181).
Gropajci na tem griču na predvečer praznika sv. Ivana (24. junija) kurijo kres – čez
dan nabirajo les in ga nesejo na hrib, zvečer ga zakurijo: »Za svetga Ivana, ko smo nardili
kres, zmeram ga še nardijo, ma za ga vidt morjo jet prav če gor. Zato ko te ni blo drevja, ni
blo nč, je blo vse čisto ... in zdaj je vse zaraslo« (Kristina Gojiča, Belovič, Koprivec, 2014, 6).
V tem času Gropajci izdelujejo tudi svetoivanjske venčke po tradicionalnih pravilih, ki jih
do kresa naslednjega leta obesijo na portone, vejice pokovənce (sorbus aria) pa vtaknejo v
zemljo na obdelovalnih površinah in drugod v zaščito pred štrigami (čarovnicami): »Prute
štrigam. Ja, ja. Tu je blo z‘ viljo ud Svet‘ga Ivana. Mi smo dele prou kranclje (op. šopke) prute
štrigam. Še več pomena je imela tista veja, veja…ud… pokovənce…str‘šno važne te veje. So jih
djenli na vrata krav‘m, u štale, misli‘m, in na začjetk njive« (Klara Grgič, intervju Mirta Čok).
Venčki so poleg vejic pokovənce delali tudi iz rumenih cvetov (bardavičnik, lisičji rep) (Mir-
1 Mitsko-folklorni park Gropada predstavlja enega izmed dveh idejnih projektov za kulturno-turistične
itinerarije, ki je bil pripravljen v sklopu projekta „LIVING LANDSCAPE“. Gradivo za vsebine in točke
v parku Gropada so zbrali študenti, Mirta Čok in Petra Kavrečič, besedilo je dopolnila še Katja Hrobat
Virloget, oblikovno pa sta projekt uredila Monika Milic in Boštjan Bugarič. Drugi idejni projekt za tovr-
sten park v Rodiku je nastal na podlagi dosedanjih raziskav bogatega folklornega izročila in arheologije.
Oba parka sta omenjena v uvodu pričujoče knjige (in na kratko predstavljena na razstavi v Repnu, v fil-
mu Living Landscape in v knjigi Beguš, Hrobat Virloget, Panjek, 2015).
2 Pripovedi o kačonu na hribu, ki jih je zabeležila Peršolja, informatorji niso potrdili in je zato najbrž pos-
ledica »pravljičnih dodatkov« na osnovi dobro poznanega lika iz rodiškega Čuka in Ajdovščine (Peršolja,
2000; Hrobat, 2004).
70
