Page 72 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 72
nesnovna krajina krasa
Descola pri dekonstrukciji tradicijskih antropoloških kategorij pokazal, da opozicije med
»divjim« in »domačim« (ali med naravo in kulturo) niso tako univerzalne, kot se je dolgo
časa mislilo. Ponekod dvojnost kategorij ne deluje tako striktno ali je celo odsotna, kot
recimo pri nomadih in lovcih-nabiralcih. Čeprav je res, da večina kultur identificira pros-
tor zunaj človeškega nadzora z divjino, včasih ta ne deluje po principu binarne opozici-
je ali se spreminja glede na kontekst (Descola, Pálson, 2002, 8–12; Segaud, 2008, 119–20).
Meja med tujim in domačim, naravo in kulturo je premična. Folkloristi so večkrat
pokazali, da se »svetost« prostora oziroma njegova prehodnost z onstranskim v izolini-
jah zmanjšuje od središča, od hiše (ognjišče, bohkov kot …) prek praga hiše do ograde ali
meje dvorišča, meje vasi, gozdov, nenaseljenih območij, močvirij … (Mencej, 2005, 178–
79; prim. Radenković, 1996, 46–47; Risteski, 2001, 155–59; Nevskaja, 1990, 137), kar kažejo
tudi izročila o mestih vdora nadnaravnega na Krasu (Hrobat, 2010a, 119–38). Postavljanje
svetoivanjskih venčkov na meje »domačega« na sv. Ivana, enega najbolj nevarnih dni v letu
za vdor onstranskega, je eden izmed načinov, po katerih se je človek na liminalnih mestih z
obredi poskušal obvarovati pred vdorom onstranskih sil v »naš« svet (Dragan, 1999, 174).
Pri lipah
Pod dvema lipama na koncu vasi se začenja pogrebna pot mimo mrtvih počival (glej v na-
daljevanju) Pri križu proti pokopališču v Bazovici. Zanimiv je rek iz Gropade, ki smrt na
prostorski način povezuje s tema dvema lipama oziroma s pogrebno potjo, ki ima tam
svoj simbolni začetek. Tistemu, ki je na poti v smrt, Gropajci pravijo, da bo šel pod lipe
– proti lipam.
Na poti pogrebnih procesij, t. i. mrtvaške poti, so se navezovala bogata verovanja
in obredi. Pri pogrebnih procesijah so se v Sloveniji, Romuniji in drugod izvajali postanki
pogrebnega sprevoda tako rekoč na vseh mejah, začenši z vrati dvorišča, na križiščih do
vrat pokopališča (Dragan, 1999, 153–54; Ložar Podlogar, 1999). V Karpatih, v južni Poljski,
pogrebne procesije niso nikoli šle čez polja, ker so ljudje verjeli, da bi to povzročilo ne-
plodnost zemlje (Lehr, 1999, 125–26). Po vsej Evropi se je moral sprevod s pogreba vrača-
ti po drugi poti in ne po »poti mrtvih« (Dragan, 1999, 157). Poseben odnos v prostoru je
veljal za samomorilce. Njihovo mesto je bilo izven pokopališkega obzidja, v Idriji je bil za-
nje pogrebni sprevod po drugi poti, kot je bilo ustaljeno (Grošelj, 2008, 28). Če pomisli-
mo, da postane vsak mrtvec, kot nosilec principa smrti, tujec v lastni skupnosti (Risteski,
2001, 169–70), so samomorilci še nevarnejši, saj umrejo »nečiste smrti«. Ker se ne morejo
preseliti na drugi svet, ostanejo na zemlji in postanejo škodljiva demonična bitja (Vinogra-
dova, 1999, 45–49). Zanimiva je šega v Rodiku, kjer so samomorilca prenesli na pokopali-
šče čez zid in ne skozi pokopališka vrata (po mnenju Rada Lukovca iz Rodika so to lahko
naredili, ker pokopališče ni bilo v lasti cerkve). Zdi se, kot bi s tem želeli preprečiti one-
snaženje posvečenega prehoda – pokopaliških vrat. O simbolnem pomenu vrat priča že
antično mitsko izročilo, ko Romul ubije svojega brata dvojčka, ker ta namesto čez mesto,
kjer naj bi stala bodoča vrata antičnega Rima, ki ga ustanavlja, preskoči posvečeno mejno
črto – pomerij (Segaud, 2008, 121; glej Blumenthal, 1952, 1869–1876).
Razlikovanje pogrebnih poti in poti vrnitve s pogreba je odsev načela prirejanja pro-
storske dihotomije z namenom, da bi bile poti živih varnejše (Dragan, 1999, 153–57; Lehr,
1999, 125–26). Vse šege ob smrti so bile namenjene dokončni odstranitvi mrtvega iz sveta
živih zaradi nevarnosti kontaminacije iz onstranstva (Bacqué, 1997, 247–76; Baudry, 1997,
72
Descola pri dekonstrukciji tradicijskih antropoloških kategorij pokazal, da opozicije med
»divjim« in »domačim« (ali med naravo in kulturo) niso tako univerzalne, kot se je dolgo
časa mislilo. Ponekod dvojnost kategorij ne deluje tako striktno ali je celo odsotna, kot
recimo pri nomadih in lovcih-nabiralcih. Čeprav je res, da večina kultur identificira pros-
tor zunaj človeškega nadzora z divjino, včasih ta ne deluje po principu binarne opozici-
je ali se spreminja glede na kontekst (Descola, Pálson, 2002, 8–12; Segaud, 2008, 119–20).
Meja med tujim in domačim, naravo in kulturo je premična. Folkloristi so večkrat
pokazali, da se »svetost« prostora oziroma njegova prehodnost z onstranskim v izolini-
jah zmanjšuje od središča, od hiše (ognjišče, bohkov kot …) prek praga hiše do ograde ali
meje dvorišča, meje vasi, gozdov, nenaseljenih območij, močvirij … (Mencej, 2005, 178–
79; prim. Radenković, 1996, 46–47; Risteski, 2001, 155–59; Nevskaja, 1990, 137), kar kažejo
tudi izročila o mestih vdora nadnaravnega na Krasu (Hrobat, 2010a, 119–38). Postavljanje
svetoivanjskih venčkov na meje »domačega« na sv. Ivana, enega najbolj nevarnih dni v letu
za vdor onstranskega, je eden izmed načinov, po katerih se je človek na liminalnih mestih z
obredi poskušal obvarovati pred vdorom onstranskih sil v »naš« svet (Dragan, 1999, 174).
Pri lipah
Pod dvema lipama na koncu vasi se začenja pogrebna pot mimo mrtvih počival (glej v na-
daljevanju) Pri križu proti pokopališču v Bazovici. Zanimiv je rek iz Gropade, ki smrt na
prostorski način povezuje s tema dvema lipama oziroma s pogrebno potjo, ki ima tam
svoj simbolni začetek. Tistemu, ki je na poti v smrt, Gropajci pravijo, da bo šel pod lipe
– proti lipam.
Na poti pogrebnih procesij, t. i. mrtvaške poti, so se navezovala bogata verovanja
in obredi. Pri pogrebnih procesijah so se v Sloveniji, Romuniji in drugod izvajali postanki
pogrebnega sprevoda tako rekoč na vseh mejah, začenši z vrati dvorišča, na križiščih do
vrat pokopališča (Dragan, 1999, 153–54; Ložar Podlogar, 1999). V Karpatih, v južni Poljski,
pogrebne procesije niso nikoli šle čez polja, ker so ljudje verjeli, da bi to povzročilo ne-
plodnost zemlje (Lehr, 1999, 125–26). Po vsej Evropi se je moral sprevod s pogreba vrača-
ti po drugi poti in ne po »poti mrtvih« (Dragan, 1999, 157). Poseben odnos v prostoru je
veljal za samomorilce. Njihovo mesto je bilo izven pokopališkega obzidja, v Idriji je bil za-
nje pogrebni sprevod po drugi poti, kot je bilo ustaljeno (Grošelj, 2008, 28). Če pomisli-
mo, da postane vsak mrtvec, kot nosilec principa smrti, tujec v lastni skupnosti (Risteski,
2001, 169–70), so samomorilci še nevarnejši, saj umrejo »nečiste smrti«. Ker se ne morejo
preseliti na drugi svet, ostanejo na zemlji in postanejo škodljiva demonična bitja (Vinogra-
dova, 1999, 45–49). Zanimiva je šega v Rodiku, kjer so samomorilca prenesli na pokopali-
šče čez zid in ne skozi pokopališka vrata (po mnenju Rada Lukovca iz Rodika so to lahko
naredili, ker pokopališče ni bilo v lasti cerkve). Zdi se, kot bi s tem želeli preprečiti one-
snaženje posvečenega prehoda – pokopaliških vrat. O simbolnem pomenu vrat priča že
antično mitsko izročilo, ko Romul ubije svojega brata dvojčka, ker ta namesto čez mesto,
kjer naj bi stala bodoča vrata antičnega Rima, ki ga ustanavlja, preskoči posvečeno mejno
črto – pomerij (Segaud, 2008, 121; glej Blumenthal, 1952, 1869–1876).
Razlikovanje pogrebnih poti in poti vrnitve s pogreba je odsev načela prirejanja pro-
storske dihotomije z namenom, da bi bile poti živih varnejše (Dragan, 1999, 153–57; Lehr,
1999, 125–26). Vse šege ob smrti so bile namenjene dokončni odstranitvi mrtvega iz sveta
živih zaradi nevarnosti kontaminacije iz onstranstva (Bacqué, 1997, 247–76; Baudry, 1997,
72
