Page 45 - Nemec Rudež, Helena, ur. 2015. Soustvarjanje v turizmu. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 45
Socialni turizem in soustvarjanje socialnih koristi 45
Socialni turizem – pravica, luksuz ali socializacijska norma?
V nasprotju s prostočasnim turizmom, ki ga pogosto razumemo kot turizem
brez »tehtnega« razloga oz. hedonistični turizem, udeležbo v njem pa kot
luksuzno oz. diskrecijsko aktivnost (Minnaert, 2014), sta socialni turizem
in njegovo financiranje pogosto odvisna od upravičenih razlogov – social-
nih koristi, ki naj bi jih ta vrsta turizma prinašala posameznikom in družbi.
Socialni turizem ima v različnih evropskih državah različen položaj – v bolj
»socializiranih« družbah ga razumejo kot pravico, v bolj »individualizira-
nih« družbah pa kot desert/luksuz (Minnaert, 2013). V mnenju Evropskega
ekonomskega in socialnega komiteja o socialnem turizmu v Evropi (EESC,
2006, 3) je zapisano, da pravica do turizma predstavlja temeljni kamen social-
nega turizma. Nerodno je, da ravno nezagotavljanje te pravice v praksi oz.
nedostopnost »turizma za vse« predstavlja podlago za nastanek nove vrste
turizma – socialnega turizma, ki naj bi zagotovil splošno/univerzalno dos-
topnost turizma v praksi oz. »turizem za vse« (Bélanger in Jolin, 2013). Biti
zmožen turistične participacije se danes vse bolj razume kot osnovna člove-
kova pravica oz. biti nezmožen iti na počitnice vse bolj pokazatelj socialne iz-
ključenosti in revščine. Da se počitnice danes razumejo kot socializacijska
norma (Ylikännö, 2013) oz. da se nezmožnost posameznika, da gre na počit-
nice, razume kot dejavnik socialne izključenosti (Sedgley, Pritchard in Mor-
gan, 2012; Griffin in Stacey, 2013), kaže tudi Raziskava o življenjskih pogojih
(EU-SILC), ki kot pomemben element materialne deprivacije oz. revščine na
seznam indikatorjev uvršča tudi nezmožnost posameznika, da si enkrat let-
no privošči enotedenske počitnice (Eurostat, 2012). Ne glede na to, ali social-
ni turizem razumemo kot pravico ali kot socializacijsko normo, pa ostaja po-
membno dejstvo, da nekateri – običajno zaradi finančnih in/ali zdravstvenih
razlogov – ne morejo na počitnice in prvenstveno tem naj bi bili namenje-
ni programi socialnega turizma oz. koristi počitnic, ki jih imajo slednje zan-
je oz. za družbo kot celoto.
Socialni turizem in socialne koristi
V prispevku McCabea (2009) so predstavljeni razlogi in koristi počitnic
za socialno ogrožene družine in druge skupine, ki si počitnic ne morejo
privoščiti. Respondenti, do katerih so raziskovalci prišli v stik preko treh
humanitarnih organizacij, so rangirali pet kategorij razlogov/motivov, ki
so sprejeti kot glavni razlogi za dodelitev podpore s strani organizacije Fa-
mily Holiday Association (FHA), ki velja za ključnega ponudnika social-
nih počitnic v Angliji – z njeno pomočjo letno odide na počitnice okoli
1.400 družin. Kasneje sta te kriterije sprejeli tudi drugi dve humanitarni
Socialni turizem – pravica, luksuz ali socializacijska norma?
V nasprotju s prostočasnim turizmom, ki ga pogosto razumemo kot turizem
brez »tehtnega« razloga oz. hedonistični turizem, udeležbo v njem pa kot
luksuzno oz. diskrecijsko aktivnost (Minnaert, 2014), sta socialni turizem
in njegovo financiranje pogosto odvisna od upravičenih razlogov – social-
nih koristi, ki naj bi jih ta vrsta turizma prinašala posameznikom in družbi.
Socialni turizem ima v različnih evropskih državah različen položaj – v bolj
»socializiranih« družbah ga razumejo kot pravico, v bolj »individualizira-
nih« družbah pa kot desert/luksuz (Minnaert, 2013). V mnenju Evropskega
ekonomskega in socialnega komiteja o socialnem turizmu v Evropi (EESC,
2006, 3) je zapisano, da pravica do turizma predstavlja temeljni kamen social-
nega turizma. Nerodno je, da ravno nezagotavljanje te pravice v praksi oz.
nedostopnost »turizma za vse« predstavlja podlago za nastanek nove vrste
turizma – socialnega turizma, ki naj bi zagotovil splošno/univerzalno dos-
topnost turizma v praksi oz. »turizem za vse« (Bélanger in Jolin, 2013). Biti
zmožen turistične participacije se danes vse bolj razume kot osnovna člove-
kova pravica oz. biti nezmožen iti na počitnice vse bolj pokazatelj socialne iz-
ključenosti in revščine. Da se počitnice danes razumejo kot socializacijska
norma (Ylikännö, 2013) oz. da se nezmožnost posameznika, da gre na počit-
nice, razume kot dejavnik socialne izključenosti (Sedgley, Pritchard in Mor-
gan, 2012; Griffin in Stacey, 2013), kaže tudi Raziskava o življenjskih pogojih
(EU-SILC), ki kot pomemben element materialne deprivacije oz. revščine na
seznam indikatorjev uvršča tudi nezmožnost posameznika, da si enkrat let-
no privošči enotedenske počitnice (Eurostat, 2012). Ne glede na to, ali social-
ni turizem razumemo kot pravico ali kot socializacijsko normo, pa ostaja po-
membno dejstvo, da nekateri – običajno zaradi finančnih in/ali zdravstvenih
razlogov – ne morejo na počitnice in prvenstveno tem naj bi bili namenje-
ni programi socialnega turizma oz. koristi počitnic, ki jih imajo slednje zan-
je oz. za družbo kot celoto.
Socialni turizem in socialne koristi
V prispevku McCabea (2009) so predstavljeni razlogi in koristi počitnic
za socialno ogrožene družine in druge skupine, ki si počitnic ne morejo
privoščiti. Respondenti, do katerih so raziskovalci prišli v stik preko treh
humanitarnih organizacij, so rangirali pet kategorij razlogov/motivov, ki
so sprejeti kot glavni razlogi za dodelitev podpore s strani organizacije Fa-
mily Holiday Association (FHA), ki velja za ključnega ponudnika social-
nih počitnic v Angliji – z njeno pomočjo letno odide na počitnice okoli
1.400 družin. Kasneje sta te kriterije sprejeli tudi drugi dve humanitarni
