Page 116 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 116
upor, nasilje in preživetje
sposobnosti učinkovito zajeziti kriminalna dejanja.26 Kljub temu pa nelegalne
prakse niso bile povezane samo s šibkostjo državne oblasti.27 Za habsburško-
-beneško obmejno območje se zdi upravičena domneva, da je bila v stoletjih
pred 18. stoletjem visoka stopnja banditizma in nasilja tesno povezana v prvi
vrsti s krvavimi fajdami, ki so preko bojev plemiških rodbin in frakcij za vpliv
in premoženje generirale bandite.
Banditizem in nasilje v habsburški Goriški
Vzdušje nasilja in maščevanja se je preko sorodstvenih vezi in zavezništev raz-
širilo tudi na Goriškem. Dragocen opis tamkajšnjih razmer v 17. stoletju je
podal goriški zgodovinar Carlo Morelli (1730–1792). Občudoval je tisto, kar
je dojemal kot pristno nrav Goričanov, torej njihovo odkritosrčnost in živah-
nost, a je izpostavil, da je v 17. stoletju pogosto degenerirala v drznost in bes.
Po naravi vročekrvno prebivalstvo naj bi se vsakodnevno številčno krepilo za-
voljo beneških nasilnežev, ki so se brez omejitev in strahu zatekali na habsbur-
ško ozemlje. Ekscesi naj bi postali tako številni, da skorajda niso naredili več
vtisa na ljudi. Plemiči so se postavljali s številom oboroženih mož, ki so zanje
izvrševali vrsto nasilnih dejanj. Uporaba orožja je bila zelo razširjena. Pred
vstopom v cerkev se je arkebuze odlagalo pred cerkvenimi vrati, a kljub temu
tudi v cerkvah ni bilo več varno.28
Na Goriškem 17. stoletja je bilo nasilje razširjeno med vsemi družbenimi
sloji, najbolj pa med plemiči. Večina zločinov, storjenih s strani plemičev, se
je odvijala v okviru sporov med različnimi frakcijami, iz katerih ni bila izvze-
ta nobena pomembna plemiška rodbina.29 Prisotnost izgnancev je toliko bolj
izostrila napetosti, ki so prežemale goriško družbo 17. stoletja. V omenjenem
stoletju se je namreč staro goriško plemstvo čutilo posebno ogroženo s strani
bogatega plemstva, ki se je preselilo z beneškega ozemlja in je sprva zlahka do-
seglo sedež v goriškem deželnem zboru.30
Plemiči so sprejemali in ščitili različne vrste izgnancev, ki so se zateka-
li na habsburško območje. Spričo razširjenega nasilja so se le-ti še toliko bolj
posluževali spremstva plačancev, katerih število je pripomoglo tudi k vzdrže-
vanju družinskega ugleda.31 Glede tega velja omeniti dogovor, sklenjen 18. av-
26 Ventura, Nobiltà e popolo, 440–53; Discussione, 199.
27 Luigi Caiani je na primeru Rima 18. stoletja dokazal, da takratna dokaj nizka stopnja kriminalnih
dejanj ni bila povezana samo z večjo učinkovitostjo državnega aparata, ampak tudi z večjo stabil-
nostjo lastniških odnosov, Ortalli, Discussione, 359.
28 Morelli, Istoria, I, 189–91, II, 101–03, 188–94, III, 138–41.
29 Cavazza, »Una società nobiliare,« 221–22.
30 Porcedda, »Tra Asburgo e Venezia,« 165–75.
31 Morelli, Istoria, II, 190–94.
116
sposobnosti učinkovito zajeziti kriminalna dejanja.26 Kljub temu pa nelegalne
prakse niso bile povezane samo s šibkostjo državne oblasti.27 Za habsburško-
-beneško obmejno območje se zdi upravičena domneva, da je bila v stoletjih
pred 18. stoletjem visoka stopnja banditizma in nasilja tesno povezana v prvi
vrsti s krvavimi fajdami, ki so preko bojev plemiških rodbin in frakcij za vpliv
in premoženje generirale bandite.
Banditizem in nasilje v habsburški Goriški
Vzdušje nasilja in maščevanja se je preko sorodstvenih vezi in zavezništev raz-
širilo tudi na Goriškem. Dragocen opis tamkajšnjih razmer v 17. stoletju je
podal goriški zgodovinar Carlo Morelli (1730–1792). Občudoval je tisto, kar
je dojemal kot pristno nrav Goričanov, torej njihovo odkritosrčnost in živah-
nost, a je izpostavil, da je v 17. stoletju pogosto degenerirala v drznost in bes.
Po naravi vročekrvno prebivalstvo naj bi se vsakodnevno številčno krepilo za-
voljo beneških nasilnežev, ki so se brez omejitev in strahu zatekali na habsbur-
ško ozemlje. Ekscesi naj bi postali tako številni, da skorajda niso naredili več
vtisa na ljudi. Plemiči so se postavljali s številom oboroženih mož, ki so zanje
izvrševali vrsto nasilnih dejanj. Uporaba orožja je bila zelo razširjena. Pred
vstopom v cerkev se je arkebuze odlagalo pred cerkvenimi vrati, a kljub temu
tudi v cerkvah ni bilo več varno.28
Na Goriškem 17. stoletja je bilo nasilje razširjeno med vsemi družbenimi
sloji, najbolj pa med plemiči. Večina zločinov, storjenih s strani plemičev, se
je odvijala v okviru sporov med različnimi frakcijami, iz katerih ni bila izvze-
ta nobena pomembna plemiška rodbina.29 Prisotnost izgnancev je toliko bolj
izostrila napetosti, ki so prežemale goriško družbo 17. stoletja. V omenjenem
stoletju se je namreč staro goriško plemstvo čutilo posebno ogroženo s strani
bogatega plemstva, ki se je preselilo z beneškega ozemlja in je sprva zlahka do-
seglo sedež v goriškem deželnem zboru.30
Plemiči so sprejemali in ščitili različne vrste izgnancev, ki so se zateka-
li na habsburško območje. Spričo razširjenega nasilja so se le-ti še toliko bolj
posluževali spremstva plačancev, katerih število je pripomoglo tudi k vzdrže-
vanju družinskega ugleda.31 Glede tega velja omeniti dogovor, sklenjen 18. av-
26 Ventura, Nobiltà e popolo, 440–53; Discussione, 199.
27 Luigi Caiani je na primeru Rima 18. stoletja dokazal, da takratna dokaj nizka stopnja kriminalnih
dejanj ni bila povezana samo z večjo učinkovitostjo državnega aparata, ampak tudi z večjo stabil-
nostjo lastniških odnosov, Ortalli, Discussione, 359.
28 Morelli, Istoria, I, 189–91, II, 101–03, 188–94, III, 138–41.
29 Cavazza, »Una società nobiliare,« 221–22.
30 Porcedda, »Tra Asburgo e Venezia,« 165–75.
31 Morelli, Istoria, II, 190–94.
116
