Page 118 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 118
upor, nasilje in preživetje
Goriško pestil tudi problem dokaj neučinkovitega sodstva, med drugim zara-
di pomanjkljive strokovnosti sodnikov, njihovih nekompetentnih zastopni-
kov, prizanesljivosti do plemičev itd. Zaradi tega so na pomenu pridobile iz-
vensodne poravnave, na primer preko mediacije goriških jezuitov.36
Tudi nadvojvoda Ferdinand si je prizadeval zajeziti banditizem, a kljub
hudim kaznim se razmere niso uredile. Omejeno je oteževala tudi vrsta zaseb-
nih jurisdikcij na območju goriške grofije. 37 Jeseni leta 1620 je neznani avtor
cesarja obvestil o izredno slabem stanju varnosti na Goriškem. Med drugim
je izpostavil številne umore, ki jih oblast ne kaznuje, prosto gibanje banditov
po Gorici in dejstvo, da se kljub prepovedi nosi orožje. Omenjeno situacijo je
strnil z besedami: »In somma ogn'uno fa ciò che vuole« (Vsak torej dela, kar
hoče).38
Krvavi spopadi na trgih ter naklepni in krvoločni umori so postali tako
pogosti, da je bilo leta 1653 goriškemu glavarju Francescu Lantieriju ukazano,
da mora o teh primerih poročati iz meseca v mesec. Tudi državni funkcionar-
ji so pogosto postali žrtve obračunavanj in maščevanj. Leta 1656 je bil na pri-
mer umorjen nadzornik gozdov Francesco Fornasari, leta 1680 pa tajnik go-
riške grofije.39
Pri obravnavanju nasilja na Goriškem v 17. stoletju se ne da izogniti t. i.
krminski fajdi, v katero so bile vpletene rodbine Neuhaus, del Mestri in Man-
zano ter v katero se je vpletel tudi goriški glavar Carlo della Torre, »uno de'
più distinti personaggi della monarchia« (ena izmed najbolj uglednih oseb
monarhije), kot ga je stoletje kasneje označil Carlo Morelli.40 Spori med kr-
minskimi rodbinami so segali vsaj v 16. stoletje in so bili zelo trdovratni, želja
po maščevanju se je globoko usidrala v pripadnikih rodbin in frakcij ter se
prenašala na naslednje generacije.41 Že 16. maja 1612 je nadvojvoda Ferdinand
pisal goriškemu arhidiakonu in krminskemu župniku Lucu Del Mestriju gle-
de nespoštovanja zakonov in verskih predpisov v Krminu, ki je bil pod ju-
risdikcijo Raimonda della Torreja. Vladar je bil zaskrbljen zaradi prisotnosti
36 Ferlan, Fuori e dentro, 343; Cavazza, »Una società nobiliare,« 221–22.
37 Morelli, Istoria, II, 128–29, 131–32; Falzari, »Giustizia,« 69–70.
38 Porcedda, »Un paese,« 9.
39 Morelli, Istoria, I, 189–91, II, 101–03, 188–94, III, 138–41.
40 Morelli, Istoria, II, 103.
41 Z nasiljem prepojeno ozračje, ki je zaznamovalo tako Furlanijo kot Goriško v 17. stoletju, je za če-
dajsko območje opisal tamkajšnji beneški upravitelj Lorenzo Longo. Leta 1609 ja namreč zapisal,
da so sovraštva »s krvjo prodrla v kri« in da matere prigovarjajo otroke k maščevanju ubitih oče-
tov, bratov in drugih sorodnikov: »gl'odij intestini sono tant'oltre col sangue penetrati nel sangue,
che fino le donne, et madri eccitano li figlioli alla vendetta delli occisi, padri, fratelli, od altri paren-
ti« (Tagliaferri, Relazioni, V, Cividale, 73).
118
Goriško pestil tudi problem dokaj neučinkovitega sodstva, med drugim zara-
di pomanjkljive strokovnosti sodnikov, njihovih nekompetentnih zastopni-
kov, prizanesljivosti do plemičev itd. Zaradi tega so na pomenu pridobile iz-
vensodne poravnave, na primer preko mediacije goriških jezuitov.36
Tudi nadvojvoda Ferdinand si je prizadeval zajeziti banditizem, a kljub
hudim kaznim se razmere niso uredile. Omejeno je oteževala tudi vrsta zaseb-
nih jurisdikcij na območju goriške grofije. 37 Jeseni leta 1620 je neznani avtor
cesarja obvestil o izredno slabem stanju varnosti na Goriškem. Med drugim
je izpostavil številne umore, ki jih oblast ne kaznuje, prosto gibanje banditov
po Gorici in dejstvo, da se kljub prepovedi nosi orožje. Omenjeno situacijo je
strnil z besedami: »In somma ogn'uno fa ciò che vuole« (Vsak torej dela, kar
hoče).38
Krvavi spopadi na trgih ter naklepni in krvoločni umori so postali tako
pogosti, da je bilo leta 1653 goriškemu glavarju Francescu Lantieriju ukazano,
da mora o teh primerih poročati iz meseca v mesec. Tudi državni funkcionar-
ji so pogosto postali žrtve obračunavanj in maščevanj. Leta 1656 je bil na pri-
mer umorjen nadzornik gozdov Francesco Fornasari, leta 1680 pa tajnik go-
riške grofije.39
Pri obravnavanju nasilja na Goriškem v 17. stoletju se ne da izogniti t. i.
krminski fajdi, v katero so bile vpletene rodbine Neuhaus, del Mestri in Man-
zano ter v katero se je vpletel tudi goriški glavar Carlo della Torre, »uno de'
più distinti personaggi della monarchia« (ena izmed najbolj uglednih oseb
monarhije), kot ga je stoletje kasneje označil Carlo Morelli.40 Spori med kr-
minskimi rodbinami so segali vsaj v 16. stoletje in so bili zelo trdovratni, želja
po maščevanju se je globoko usidrala v pripadnikih rodbin in frakcij ter se
prenašala na naslednje generacije.41 Že 16. maja 1612 je nadvojvoda Ferdinand
pisal goriškemu arhidiakonu in krminskemu župniku Lucu Del Mestriju gle-
de nespoštovanja zakonov in verskih predpisov v Krminu, ki je bil pod ju-
risdikcijo Raimonda della Torreja. Vladar je bil zaskrbljen zaradi prisotnosti
36 Ferlan, Fuori e dentro, 343; Cavazza, »Una società nobiliare,« 221–22.
37 Morelli, Istoria, II, 128–29, 131–32; Falzari, »Giustizia,« 69–70.
38 Porcedda, »Un paese,« 9.
39 Morelli, Istoria, I, 189–91, II, 101–03, 188–94, III, 138–41.
40 Morelli, Istoria, II, 103.
41 Z nasiljem prepojeno ozračje, ki je zaznamovalo tako Furlanijo kot Goriško v 17. stoletju, je za če-
dajsko območje opisal tamkajšnji beneški upravitelj Lorenzo Longo. Leta 1609 ja namreč zapisal,
da so sovraštva »s krvjo prodrla v kri« in da matere prigovarjajo otroke k maščevanju ubitih oče-
tov, bratov in drugih sorodnikov: »gl'odij intestini sono tant'oltre col sangue penetrati nel sangue,
che fino le donne, et madri eccitano li figlioli alla vendetta delli occisi, padri, fratelli, od altri paren-
ti« (Tagliaferri, Relazioni, V, Cividale, 73).
118
