Page 18 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 18
upor, nasilje in preživetje

he in jim vlekli ven čreva in drobovje, streljali so nanje s puščicami; mnogo lju-
di so pobili, polovili in odpeljali«.26 Bavarski vojvoda Tassilo je s tremi vojska-
mi vdrl na Koroško in v Slovensko marko, na treh krajih premagal sovražnike,
osvojil deželo in polovil slovanske gospode. Na Koroškem in v Slovenski mar-
ki je postavil za kneza Waltunca (Valdungus). V času nemirov ni bilo v deže-
lah nobenega duhovnika več, zato se je knez Waltunc obrnil na salzburškega
škofa Virgilija s prošnjo, naj mu pošlje misijonarje, kar je ta tudi storil.

Pobožni knez Waltunc je v drugem letu vladanja skušal rojake in
plemstvo podučiti v krščanski veri. Pomagali so mu koroški Slovani, ki so že
odvrgli poganstvo. Nasprotoval jim je del plemstva, zlasti pet gospodov Dro-
chus, Hermannus Aurelius, Samo, Theodorus in Henricus. Kolovodja je bil
Hermannus Aurelius, ki je organiziral knezove nasprotnike. V deželi je nas-
tal razkol. Waltunc se je oborožil z 12.000 oboroženimi hlapci. Od kraja Ju-
lia, ki ga je Aventin postavil v Beljak, je krenil proti Sisku (to naj bi bil Agram
oz. Zagreb). Spotoma je število njegovih mož naraslo na 18.000. Blizu Siska je
porazil Aurelija in njegovih 4.000 mož: 600 od njih je pobil, 400 pa ujel. Pri
Metliki je opravil še z Drochom. Z ujetmi izdajalci se je vrnil v Beljak. Nas-
lednjega dne jih je dal »pripeljati na trg, jim – začenši z Drochom – odsekati
roke, zatem vse druge ude kot ušesa, nosove, izmaličiti gležnje, polomiti gole-
ni in jih skupaj s trupom vreči v mlake in jarke in to po starem nemškem redu
in zakonih«.27 Zaradi krutih kazni se drugi nasprotniki krščanstva niso več
upirali knezom. Kot vir za ta opis navaja avtor Ammonia Salassa, neobstoje-
čega avtorja,28 doma iz Celovca.

Andreas Brunner je avtor Annales virtutis et fortunae Boiorum (1626–
1637). Nova izdaja tega dela Annalium Boicorum partes III navaja,29 da je
Cheitmar (Chetimarus) povabil salzburškega škofa Virgilija, naj obišče deže-
lo, ta pa ni mogel priti, ampak je poslal tja druge duhovnike. Po Cheitmarjevi
smrti so se obnovile vojne, varuhi svetosti pa so bili izgnani. Ko so bili nemiri
zatrti in je zavladal Waltunc (Valtuncus), je Virgilij poslal v deželo duhovnike,
nato pa naj bi jo obiskal tudi sam.

26 Die Winden rissen den Weibern die seugenden Kinder von den Bruesten / legtens vber einen hauffen / darzu
die alten vnd schwachen Kinder / zuentens an / verbrenntens / binden die Frawen vnd Weiber an die Baeume /
schnitten ihnen den Bauch auff / zogen ihn die Daerm vnd Eingeweide heraus / schossen mit Pfeilen zu ihnen
/ vnd erschlugen viel Volcks / fiengen sie / vnd fuehrtens hinweg.

27 ... auff den Platz fuehren / vnnd denen die Haende abhawen / an dem Drocho anfangend /darnach die ande-
ren Glieder alle / als Ohren / Nasen / die Schenckel zerstimmeln / die Schienbein zerbrechen / vnd also mit
dem Strumpff in ein Pfuetzen vnd Gruben werffen lassen / vnd solches nach der alten Deutschen Ordnung
vnd Gesetze.

28 Doblinger, »Hieronymus Megisers Leben.«
29 Brunner, Annalium Boicorum, I, stolpec 175–76.

18
   13   14   15   16   17   18   19   20   21   22   23