Page 17 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 17
mit o uporu, imenovanem »carmula«...
hauendo gli Slaui (come s'e detto) abbandonata la religione Christiana, Tessa-
lone rinforzando l'essercito, di nuouo entrò nel paese di quelli, et dopo alcuni fa-
tti d'arme gli superò, constituendo loro vn Duca, che fù Valdungo. Orbini ome-
nja prihod novih misijonarjev, imena pa povzema po Aventinu.
Marx Welser v svoji Bayrische Geschicht iz leta 1605 omenja,21 da je voj-
voda Cheitmar (Ketmar) večkrat prosil Virgilija, naj pride v deželo, ta pa je
zaradi vojnih razmer (vielfaltig einfallende Kriegßslaeuff ) tja poslal ustrezne
ljudi, ki so v deželi širili krščanstvo. Ko pa je po Cheitmarjevi smrti v deželi
spet prišlo do vojne, je bila duhovščina pregnana in dežela je bila nekaj let brez
božje službe, dokler ni na prošnjo Waltuncka22 Virgilij poslal misijonarje, ki
so izkoreninili brezbožnost (Abgoetterey) in učvrstili pravo vero. Tedaj naj bi
se tudi Virgilij sam podal na pot ter obiskal in prepotoval deželo do ogrske
meje, kjer se izliva Drava v Donavo.
Slikovito se uporom posveča Chronica des Loeblichen Ertzhertzog-
thumbs Khaerndten Michaela Gotharda Christalnicka, ki jo je – mestoma
skrajšano in dopolnjeno – pod svojim imenom objavil Hieronymus Megi-
ser leta 1612.23 Poglejmo nekaj odlomkov: Minili sta dve leti, odkar je Koro-
ška prevzela krščansko vero, ko so se mnogi deželani zlasti v Podravju okrog
Beljaka odvrnili od vojvode Cheitmarja (Chitomarus). Pogani so sovražili kr-
ščansko vero. Grdo so ravnali s kristjani, »nobeno nečastno dejanje jim ni
bilo odveč, oskrunjali so žene in device, povzročili neizrekljivo veliko gor-
ja, bili so brezumni in so prelili mnogo krščanske krvi«.24 Kristjani so posla-
li k Cheitmarju poslanstvo. S pomočjo furlanskega vojvode Petra Munichesa
je porazil nasprotnike.
Avtor poroča, da se je plemstvo večkrat zoperstavilo bavarskemu dvoru
in od njega postavljenemu knezu Cheitmarju, ki se je dal krstiti. Deželni go-
spodje in knezi niso hoteli sprejeti vere, ampak so želeli obdržati vero prade-
dov. Slovanski gospodje na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in v Slovenski
marki25 so bili večinoma neverni in so pregnali duhovnike in kristjane na Ba-
varsko; vdrli so tudi na Laško in preganjali krščanstvo. »Slovani so trgali že-
nam dojenčke od prsi, jih nalagali na kup, zraven pa stare in šibke otroke, jih
prižigali in sežigali, žene in dekleta so privezovali na drevesa, jim rezali trebu-
21 Welser, Bayrische Geschicht, 324–25.
22 Als aber nach deß Ketmars tod / der Krieg im Land wieder oberhand genommen / ist die Clerisey vertrieben
worden / vnd das Land etlich Jar ohne Christlichen Gottsdienst gewest / biß auff begern deß Waltuncks ...
23 Megiser, Annales Carinthiae, 433–36 in 448–58.
24 ... war ihnen keine Schande zu viel / schendeten Frawen vnnd Jung frawen / begiengen vnsaeglich viel vbels /
waren vnsinnige Leut / vergossen viel Christliches vnschuldiges Blut.
25 Omenjanje dežel in Slovenske marke za čas druge polovice 8. stoletja je anahronizem; dežele se za-
čnejo v tem prostoru oblikovati od 13. stoletja dalje.
17
hauendo gli Slaui (come s'e detto) abbandonata la religione Christiana, Tessa-
lone rinforzando l'essercito, di nuouo entrò nel paese di quelli, et dopo alcuni fa-
tti d'arme gli superò, constituendo loro vn Duca, che fù Valdungo. Orbini ome-
nja prihod novih misijonarjev, imena pa povzema po Aventinu.
Marx Welser v svoji Bayrische Geschicht iz leta 1605 omenja,21 da je voj-
voda Cheitmar (Ketmar) večkrat prosil Virgilija, naj pride v deželo, ta pa je
zaradi vojnih razmer (vielfaltig einfallende Kriegßslaeuff ) tja poslal ustrezne
ljudi, ki so v deželi širili krščanstvo. Ko pa je po Cheitmarjevi smrti v deželi
spet prišlo do vojne, je bila duhovščina pregnana in dežela je bila nekaj let brez
božje službe, dokler ni na prošnjo Waltuncka22 Virgilij poslal misijonarje, ki
so izkoreninili brezbožnost (Abgoetterey) in učvrstili pravo vero. Tedaj naj bi
se tudi Virgilij sam podal na pot ter obiskal in prepotoval deželo do ogrske
meje, kjer se izliva Drava v Donavo.
Slikovito se uporom posveča Chronica des Loeblichen Ertzhertzog-
thumbs Khaerndten Michaela Gotharda Christalnicka, ki jo je – mestoma
skrajšano in dopolnjeno – pod svojim imenom objavil Hieronymus Megi-
ser leta 1612.23 Poglejmo nekaj odlomkov: Minili sta dve leti, odkar je Koro-
ška prevzela krščansko vero, ko so se mnogi deželani zlasti v Podravju okrog
Beljaka odvrnili od vojvode Cheitmarja (Chitomarus). Pogani so sovražili kr-
ščansko vero. Grdo so ravnali s kristjani, »nobeno nečastno dejanje jim ni
bilo odveč, oskrunjali so žene in device, povzročili neizrekljivo veliko gor-
ja, bili so brezumni in so prelili mnogo krščanske krvi«.24 Kristjani so posla-
li k Cheitmarju poslanstvo. S pomočjo furlanskega vojvode Petra Munichesa
je porazil nasprotnike.
Avtor poroča, da se je plemstvo večkrat zoperstavilo bavarskemu dvoru
in od njega postavljenemu knezu Cheitmarju, ki se je dal krstiti. Deželni go-
spodje in knezi niso hoteli sprejeti vere, ampak so želeli obdržati vero prade-
dov. Slovanski gospodje na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in v Slovenski
marki25 so bili večinoma neverni in so pregnali duhovnike in kristjane na Ba-
varsko; vdrli so tudi na Laško in preganjali krščanstvo. »Slovani so trgali že-
nam dojenčke od prsi, jih nalagali na kup, zraven pa stare in šibke otroke, jih
prižigali in sežigali, žene in dekleta so privezovali na drevesa, jim rezali trebu-
21 Welser, Bayrische Geschicht, 324–25.
22 Als aber nach deß Ketmars tod / der Krieg im Land wieder oberhand genommen / ist die Clerisey vertrieben
worden / vnd das Land etlich Jar ohne Christlichen Gottsdienst gewest / biß auff begern deß Waltuncks ...
23 Megiser, Annales Carinthiae, 433–36 in 448–58.
24 ... war ihnen keine Schande zu viel / schendeten Frawen vnnd Jung frawen / begiengen vnsaeglich viel vbels /
waren vnsinnige Leut / vergossen viel Christliches vnschuldiges Blut.
25 Omenjanje dežel in Slovenske marke za čas druge polovice 8. stoletja je anahronizem; dežele se za-
čnejo v tem prostoru oblikovati od 13. stoletja dalje.
17
