Page 235 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 235
koper in tihotapci tobaka na prelomu iz 18. v 19. stoletje
liki nekakšnih 'klobas', ki jih je bilo mogoče rezati na rezine). Kakor ugotavl-
jajo številni zgodovinarji,33 je bila v tem času uporaba tobaka zelo razširjena,
tako med obema spoloma,34 kot tudi med vsemi družbenimi plastmi prebival-
stva. Med uporabniki (ki jim je bil zaseženi tobak namenjen) v gradivu lah-
ko izluščimo različne socialne segmente, med drugim težake (npr. delavce v
rudniku boksita pod Sovinjakom,35 kovače), uradnike, duhovnike in menihe
ter višji sloj. Slednji v nekaj primerih nastopa tudi v vlogi kršitelja ali sostoril-
ca. V tem obdobju sicer prihaja do postopne zamenjave fevdalnih struktur z
novooblikovano meščansko družbo, ki je težila k družbenemu izenačevanju.
V tem smislu lahko najbrž izpostavljeno kaznovanje višjih slojev razumemo
tudi kot »zgled drugim«, kot v primeru plemkinje Gioseffe Fini Pola janu-
arja 1801 na trajektu med Koprom in Trstom, ki je kljub manjši zaseženi koli-
čini tobaka plačala kazen.
Lahko pa se je zapletlo, če so bili v nelegalne prakse vpleteni funkcio-
narji oziroma javne osebe. V enem od primerov sta leta 1803 pri Benvenutiju,
nekdanjem labinskem policijskem načelniku (barigello), tobak, ki ga je dobil
na Reki, med drugimi naročila tudi duhovnik36 in kancelar sodišča v Labinu.
Stališče nadzornikov je bilo, da je tudi v takem primeru potrebno rigorozno
upoštevanje pravil, sploh če gre za osebe, ki »z oltarja pridigajo o upoštevanju
zakona« (a tudi zato, da to ne bi povzročilo škandala).37
Posredno sodelovanje pri tihotapljenju (npr. dajanje zatočišča (skrivanje)
in nudenje pomoči tihotapcem, naročanje oz. kupovanje prepovedanega toba-
ka ipd.) je bilo ravno tako kaznivo dejanje. Podporo tihotapcem je sicer nena-
zadnje pomenila tudi že omenjena varščina, ki je v več primerih skrajšala do-
deljeno zaporno kazen. Na določen način sicer te prakse govorijo o oblikah
33 Gl. npr. Bianco, Contadini, sbirri, 87. Za razširjenost tobaka med kranjskim plemstvom (ki jo je av-
tor ugotavljal zlasti preko plemiških inventarjev iz 18. stoletja) gl. zlasti Štuhec, »Kranjska suita,«
8, in Štuhec, Besede, ravnanja, 252–54. Prim. tudi Remec, »'Pitje in kajenje',« 80.
34 Gl. Remec, »'Pitje in kajenje';« prim. tudi Štuhec, »Kranjska suita,« 8. Sploh naj bi to v 18. stoletju
veljalo za kmečko okolje; kasneje se je retorika pod vplivom disciplinirajoče morale, ki je obsojala
nezmernost in pretiran užitek, bolj uperila proti ženskam, ki naj bi bile škodljivim učinkom toba-
ka bolj podvržene od moških (Remec, »'Pitje in kajenje';« 86).
35 Za proizvodnjo vitriola itd.; deloval je med letoma 1780 in 1856. Delavci v rudnikih in kamnolo-
mih naj bi bili zaradi zadušljivega zraka podvrženi raznim boleznim, zato se jim je uporabo tobaka
celo priporočalo. Gl. npr. Fusanacci, Dizionario, 194.
36 Anonimnež je leta 1790 zaradi posedovanja tobaka denimo ovadil tudi samostanskega brata in
kuharja v koprskem frančiškanskem samostanu (SI-PAK 291, Cadamuro, t.e. 27), podobnih prime-
rov pa je še nekaj. Razširjenost tobaka med klerom omenja tudi Bertoša (»Neki podaci,« 98–99),
kar bi se dalo povezati predvsem z dejstvom, da moralna problematika tobaka in grešnost užitka
kajenja stopi v ospredje šele nekje po letu 1800 (Remec, »'Pitje in kajenje',« 81).
37 SI-PAK 291, Cadamuro, t.e. 23, »Contrabbandieri arrestati; Provincia di Capodistria«.
235
liki nekakšnih 'klobas', ki jih je bilo mogoče rezati na rezine). Kakor ugotavl-
jajo številni zgodovinarji,33 je bila v tem času uporaba tobaka zelo razširjena,
tako med obema spoloma,34 kot tudi med vsemi družbenimi plastmi prebival-
stva. Med uporabniki (ki jim je bil zaseženi tobak namenjen) v gradivu lah-
ko izluščimo različne socialne segmente, med drugim težake (npr. delavce v
rudniku boksita pod Sovinjakom,35 kovače), uradnike, duhovnike in menihe
ter višji sloj. Slednji v nekaj primerih nastopa tudi v vlogi kršitelja ali sostoril-
ca. V tem obdobju sicer prihaja do postopne zamenjave fevdalnih struktur z
novooblikovano meščansko družbo, ki je težila k družbenemu izenačevanju.
V tem smislu lahko najbrž izpostavljeno kaznovanje višjih slojev razumemo
tudi kot »zgled drugim«, kot v primeru plemkinje Gioseffe Fini Pola janu-
arja 1801 na trajektu med Koprom in Trstom, ki je kljub manjši zaseženi koli-
čini tobaka plačala kazen.
Lahko pa se je zapletlo, če so bili v nelegalne prakse vpleteni funkcio-
narji oziroma javne osebe. V enem od primerov sta leta 1803 pri Benvenutiju,
nekdanjem labinskem policijskem načelniku (barigello), tobak, ki ga je dobil
na Reki, med drugimi naročila tudi duhovnik36 in kancelar sodišča v Labinu.
Stališče nadzornikov je bilo, da je tudi v takem primeru potrebno rigorozno
upoštevanje pravil, sploh če gre za osebe, ki »z oltarja pridigajo o upoštevanju
zakona« (a tudi zato, da to ne bi povzročilo škandala).37
Posredno sodelovanje pri tihotapljenju (npr. dajanje zatočišča (skrivanje)
in nudenje pomoči tihotapcem, naročanje oz. kupovanje prepovedanega toba-
ka ipd.) je bilo ravno tako kaznivo dejanje. Podporo tihotapcem je sicer nena-
zadnje pomenila tudi že omenjena varščina, ki je v več primerih skrajšala do-
deljeno zaporno kazen. Na določen način sicer te prakse govorijo o oblikah
33 Gl. npr. Bianco, Contadini, sbirri, 87. Za razširjenost tobaka med kranjskim plemstvom (ki jo je av-
tor ugotavljal zlasti preko plemiških inventarjev iz 18. stoletja) gl. zlasti Štuhec, »Kranjska suita,«
8, in Štuhec, Besede, ravnanja, 252–54. Prim. tudi Remec, »'Pitje in kajenje',« 80.
34 Gl. Remec, »'Pitje in kajenje';« prim. tudi Štuhec, »Kranjska suita,« 8. Sploh naj bi to v 18. stoletju
veljalo za kmečko okolje; kasneje se je retorika pod vplivom disciplinirajoče morale, ki je obsojala
nezmernost in pretiran užitek, bolj uperila proti ženskam, ki naj bi bile škodljivim učinkom toba-
ka bolj podvržene od moških (Remec, »'Pitje in kajenje';« 86).
35 Za proizvodnjo vitriola itd.; deloval je med letoma 1780 in 1856. Delavci v rudnikih in kamnolo-
mih naj bi bili zaradi zadušljivega zraka podvrženi raznim boleznim, zato se jim je uporabo tobaka
celo priporočalo. Gl. npr. Fusanacci, Dizionario, 194.
36 Anonimnež je leta 1790 zaradi posedovanja tobaka denimo ovadil tudi samostanskega brata in
kuharja v koprskem frančiškanskem samostanu (SI-PAK 291, Cadamuro, t.e. 27), podobnih prime-
rov pa je še nekaj. Razširjenost tobaka med klerom omenja tudi Bertoša (»Neki podaci,« 98–99),
kar bi se dalo povezati predvsem z dejstvom, da moralna problematika tobaka in grešnost užitka
kajenja stopi v ospredje šele nekje po letu 1800 (Remec, »'Pitje in kajenje',« 81).
37 SI-PAK 291, Cadamuro, t.e. 23, »Contrabbandieri arrestati; Provincia di Capodistria«.
235
