Page 245 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 245
žbena percepcija in pravna obravnava zločinov iz stiske ...
imaginariji, kot so lastni podeželskemu prebivalstvu. S primerjavo individu-
alnih taktik in strategij ter z njihovo povezavo s kolektivnimi strategijami (a
ne vedno strategijami elit) kraje iz stiske posredno odgovorijo tudi na vpraša-
nje o družbeni tolerantnosti, tolerantnosti skupnosti in mejah (realne2 in ima-
ginarne) družbene solidarnosti (oziroma družbene odgovornosti).3 Vsi druž-
beni postulati in kolektivni imaginariji so bili namreč neločljivo povezani s
čustvi, ki so bili lastni kolektivu in posamezniku, vsem pa je bil lasten eksis-
tenčni strah pred lakoto in smrtjo in se je izražal v izreku: »Kuge, vojske in
lakote reši nas, o gospod!« Poleg tega so centralne oblasti v 18. stoletju v smis-
lu splošnega blagostanja začele vzpostavljati socialne mehanizme za najranlji-
vejše družbene skupine.4
Splošne značilnosti ekistenčnih kriz
Za razumevanje odnosa različnih kulturnih okolij do malih »kraj iz stiske«
v času krize je nujno prikazati osnovne značilnosti velikih eksistenčnih kriz
zgodnjega novega veka, saj gre za zadnje krize starega tipa.5 Na drugi strani pa
obravnavani čas in določena okolja zaznamuje že nekoliko bolj sistematična
oskrba revnih v obliki trajnejših mehanizmov in institucij, katerih uveljavitev
so že po mnenju sodobnikov olajšale ravno najhujše krize, a je njihov učinek
zaradi obsega kriz ali strukturnih dejavnikov prizadetih še zelo omejen. Gre
za obdobje, ko so velik del Evrope še ciklično pretresale eksistenčne krize,
ki so še dolgo ostale tudi v splošnem kolektivnem spominu, prenašajočem se
prek ustnega izročila. Mnogi avtorji opozarjajo, da so podnebni učinki male
ledene dobe (1300–1850) poleg drugih ekonomskih in družbenih okoliščin s
cikličnimi slabimi letinami tako močno zaznamovali ruralno ekonomijo,6 da
ta ni bila sposobna akumulirati kapitala za obdobje naslednje krize. Že zgo-
daj se je v zgodovinopisju postavila in tudi ovrgla teza o lakoti, ki bi naj bila
tudi posledica krča trga zaradi krize, saj je O'Grada dokazal, da je lahko trg
2 Velike krize so na podeželju zajele tudi relativno premožne ljudi, na kar opozarja že H. Medick
(Medick, Weben, 248–50); posredno pa tudi velika mobilnost ljudi: v švicarskem Langnauu je med
letoma 1751 (ki v mnogih evropskih okoljih pomeni leto krize) in 1763 gospodinjstva ohranilo
zgolj 42 % vseh ljudi, 23 % se jih je odselilo, 27 % pa jih je zamenjalo prostor bivanja, Pfister, Bevölke-
rungsgeschichte, 48.
3 Čeč, »'Srce vsakega',« 37–70.
4 Ammerer, Das Ende, 203.
5 Brázdil et al., »Hungerjahre 1770–1772,« 44–78.
6 Za Laichingen H. Medick v obdobju med leti 1654 in 1858 evidentira kar 21 demografskih kriz,
presežek umrljivosti pa je bil najhujši leta 1751, in sicer za kar 114 %. Pomembna je tudi okoliščina,
da krizi 1817 sledijo vsaj še tri epidemije (Medick, Weben, 627), ki prav tako zaznamujejo družbeno
in ekonomsko podobo kraja.
245
imaginariji, kot so lastni podeželskemu prebivalstvu. S primerjavo individu-
alnih taktik in strategij ter z njihovo povezavo s kolektivnimi strategijami (a
ne vedno strategijami elit) kraje iz stiske posredno odgovorijo tudi na vpraša-
nje o družbeni tolerantnosti, tolerantnosti skupnosti in mejah (realne2 in ima-
ginarne) družbene solidarnosti (oziroma družbene odgovornosti).3 Vsi druž-
beni postulati in kolektivni imaginariji so bili namreč neločljivo povezani s
čustvi, ki so bili lastni kolektivu in posamezniku, vsem pa je bil lasten eksis-
tenčni strah pred lakoto in smrtjo in se je izražal v izreku: »Kuge, vojske in
lakote reši nas, o gospod!« Poleg tega so centralne oblasti v 18. stoletju v smis-
lu splošnega blagostanja začele vzpostavljati socialne mehanizme za najranlji-
vejše družbene skupine.4
Splošne značilnosti ekistenčnih kriz
Za razumevanje odnosa različnih kulturnih okolij do malih »kraj iz stiske«
v času krize je nujno prikazati osnovne značilnosti velikih eksistenčnih kriz
zgodnjega novega veka, saj gre za zadnje krize starega tipa.5 Na drugi strani pa
obravnavani čas in določena okolja zaznamuje že nekoliko bolj sistematična
oskrba revnih v obliki trajnejših mehanizmov in institucij, katerih uveljavitev
so že po mnenju sodobnikov olajšale ravno najhujše krize, a je njihov učinek
zaradi obsega kriz ali strukturnih dejavnikov prizadetih še zelo omejen. Gre
za obdobje, ko so velik del Evrope še ciklično pretresale eksistenčne krize,
ki so še dolgo ostale tudi v splošnem kolektivnem spominu, prenašajočem se
prek ustnega izročila. Mnogi avtorji opozarjajo, da so podnebni učinki male
ledene dobe (1300–1850) poleg drugih ekonomskih in družbenih okoliščin s
cikličnimi slabimi letinami tako močno zaznamovali ruralno ekonomijo,6 da
ta ni bila sposobna akumulirati kapitala za obdobje naslednje krize. Že zgo-
daj se je v zgodovinopisju postavila in tudi ovrgla teza o lakoti, ki bi naj bila
tudi posledica krča trga zaradi krize, saj je O'Grada dokazal, da je lahko trg
2 Velike krize so na podeželju zajele tudi relativno premožne ljudi, na kar opozarja že H. Medick
(Medick, Weben, 248–50); posredno pa tudi velika mobilnost ljudi: v švicarskem Langnauu je med
letoma 1751 (ki v mnogih evropskih okoljih pomeni leto krize) in 1763 gospodinjstva ohranilo
zgolj 42 % vseh ljudi, 23 % se jih je odselilo, 27 % pa jih je zamenjalo prostor bivanja, Pfister, Bevölke-
rungsgeschichte, 48.
3 Čeč, »'Srce vsakega',« 37–70.
4 Ammerer, Das Ende, 203.
5 Brázdil et al., »Hungerjahre 1770–1772,« 44–78.
6 Za Laichingen H. Medick v obdobju med leti 1654 in 1858 evidentira kar 21 demografskih kriz,
presežek umrljivosti pa je bil najhujši leta 1751, in sicer za kar 114 %. Pomembna je tudi okoliščina,
da krizi 1817 sledijo vsaj še tri epidemije (Medick, Weben, 627), ki prav tako zaznamujejo družbeno
in ekonomsko podobo kraja.
245
