Page 250 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 250
upor, nasilje in preživetje
– religiozni in moralni ukrepi za vzpostavljanje strpnosti v različnih druž-
benih skupinah.
Vse ukrepe so do določene meje vodili kolektivni strahovi. Krize so bile
povezane z izrednim strahom mestnega prebivalstva, saj so ravno v mesta pri-
tiskali lačni podeželani, ki so prinašali v mesto družbeno nestabilnost in ob-
čutek nenadzorovanja razmer. Strah pred boleznimi je predstavljal drugi veli-
ki kolektivni strah elit.28 Pritisk okoličanov in zlasti prebivalcev regij, ki jih je
lakota najbolj prizadela, je bil zaradi večje ekonomske stabilnosti mesta še to-
liko večji. Na nekoliko manj rigorozen način kot druge berače, ki so se znašli
na mestnih ulicah, so jih izganjali iz mesta.29 Mestne elite so med eksistenčno
stisko leta 1816–1817 kot največji problem izpostavljale ravno velik pritisk be-
račev.30 Glavna skrb mestnih oblasti torej niso bili lačni prebivalci niti njiho-
ve majhne kraje, saj so osnovno raven družbene stabilnosti med mestnim pre-
bivalstvom vzdrževali s pomočjo vzpostavljenega, čeprav po koncu Ilirskih
provinc slabo delujočega sistema javne oskrbe revnih in s pomočjo privatnih
iniciativ,31 ki so se (kot se zdi iz javnega diskurza) razvile ravno zaradi propa-
danja prejšnjega sistema in z namenom ohranjanja družbene stabilnosti ter
bile povezane s sistemom javnega nadzora. Med lačnimi so se znašli tudi ne-
kateri domači reveži. Po mnenju mestnih elit namreč najranljivejših skupin v
mestu (dninarjev in ljudi, ki so dnevno iskali delo) kriza ni občutneje priza-
dela. V splošnem je v mestu živeče reveže sicer prizadela, a ne tako hudo kot
nižji in srednji sloj v ruralnih okolij, kjer so bile oblike podpore revnim zelo
omejene in v večini okolij kljub deklarativni razširjenosti župnijskih ubožnih
inštitutov prepuščene neformalnim oblikam solidarnosti in drugim oblikam
začasne organizacije ter pomoči, ki jih neposredno sproži kriza. Na podeže-
lju je kriza zajela tudi večje in velike kmetije, kar je posledično pomenilo, da
se je zmanjšal obseg dela za kmečke podsloje prebivalstva. Zdi se, da je bil pri-
28 Splitčan Baiamonti je leta 1782 tamkajšnjemu gospodarskemu krožku pripravil predavanje o ob-
vladovanju pritiska revežev. Njegove ideje so bile mešanica traktatov italijanskih teoretikov zgo-
dnjega novega veka in novih merkantilističnih idej o revežih, ki jih je treba nadzorovati. Berače je
označil kot nevarnost mestnemu zdravju, saj se bolni prišleki zadržujejo v najtesnejših mestnih uli-
cah, Božić-Bužančić, »Glad, prosjaci,« 138–62). Primerjaj številne tekste, ki jih predstavlja Cam-
poresi, Bread of Dreams.
29 Izgoni beračev spremljajo večje epidemije kuge in lakote, Walter, »Hunger,« 691–705; Campore-
si, Bread of Dreams.
30 Takšen tipičen primer zagotovo predstavlja kraško zaledje dalmatinskih mest. Izkušnje stiske, ki
je pritiskala v mesto, in različna uradna poročila, tudi popotnikov, je sicer za čas 2. polovice 18. sto-
letja izvrstno prikazala Božić-Bužančić, »Glad, prosjaci,« 139 in 141. Glej tudi Bertoša, »Glad i
kriza mortaliteta,« 3–53, in Peričić, »Gladne godine,« 179–94.
31 Takšno društvo se je v Ljubljani poimenovalo društvo modrih mož.
250
– religiozni in moralni ukrepi za vzpostavljanje strpnosti v različnih druž-
benih skupinah.
Vse ukrepe so do določene meje vodili kolektivni strahovi. Krize so bile
povezane z izrednim strahom mestnega prebivalstva, saj so ravno v mesta pri-
tiskali lačni podeželani, ki so prinašali v mesto družbeno nestabilnost in ob-
čutek nenadzorovanja razmer. Strah pred boleznimi je predstavljal drugi veli-
ki kolektivni strah elit.28 Pritisk okoličanov in zlasti prebivalcev regij, ki jih je
lakota najbolj prizadela, je bil zaradi večje ekonomske stabilnosti mesta še to-
liko večji. Na nekoliko manj rigorozen način kot druge berače, ki so se znašli
na mestnih ulicah, so jih izganjali iz mesta.29 Mestne elite so med eksistenčno
stisko leta 1816–1817 kot največji problem izpostavljale ravno velik pritisk be-
račev.30 Glavna skrb mestnih oblasti torej niso bili lačni prebivalci niti njiho-
ve majhne kraje, saj so osnovno raven družbene stabilnosti med mestnim pre-
bivalstvom vzdrževali s pomočjo vzpostavljenega, čeprav po koncu Ilirskih
provinc slabo delujočega sistema javne oskrbe revnih in s pomočjo privatnih
iniciativ,31 ki so se (kot se zdi iz javnega diskurza) razvile ravno zaradi propa-
danja prejšnjega sistema in z namenom ohranjanja družbene stabilnosti ter
bile povezane s sistemom javnega nadzora. Med lačnimi so se znašli tudi ne-
kateri domači reveži. Po mnenju mestnih elit namreč najranljivejših skupin v
mestu (dninarjev in ljudi, ki so dnevno iskali delo) kriza ni občutneje priza-
dela. V splošnem je v mestu živeče reveže sicer prizadela, a ne tako hudo kot
nižji in srednji sloj v ruralnih okolij, kjer so bile oblike podpore revnim zelo
omejene in v večini okolij kljub deklarativni razširjenosti župnijskih ubožnih
inštitutov prepuščene neformalnim oblikam solidarnosti in drugim oblikam
začasne organizacije ter pomoči, ki jih neposredno sproži kriza. Na podeže-
lju je kriza zajela tudi večje in velike kmetije, kar je posledično pomenilo, da
se je zmanjšal obseg dela za kmečke podsloje prebivalstva. Zdi se, da je bil pri-
28 Splitčan Baiamonti je leta 1782 tamkajšnjemu gospodarskemu krožku pripravil predavanje o ob-
vladovanju pritiska revežev. Njegove ideje so bile mešanica traktatov italijanskih teoretikov zgo-
dnjega novega veka in novih merkantilističnih idej o revežih, ki jih je treba nadzorovati. Berače je
označil kot nevarnost mestnemu zdravju, saj se bolni prišleki zadržujejo v najtesnejših mestnih uli-
cah, Božić-Bužančić, »Glad, prosjaci,« 138–62). Primerjaj številne tekste, ki jih predstavlja Cam-
poresi, Bread of Dreams.
29 Izgoni beračev spremljajo večje epidemije kuge in lakote, Walter, »Hunger,« 691–705; Campore-
si, Bread of Dreams.
30 Takšen tipičen primer zagotovo predstavlja kraško zaledje dalmatinskih mest. Izkušnje stiske, ki
je pritiskala v mesto, in različna uradna poročila, tudi popotnikov, je sicer za čas 2. polovice 18. sto-
letja izvrstno prikazala Božić-Bužančić, »Glad, prosjaci,« 139 in 141. Glej tudi Bertoša, »Glad i
kriza mortaliteta,« 3–53, in Peričić, »Gladne godine,« 179–94.
31 Takšno društvo se je v Ljubljani poimenovalo društvo modrih mož.
250
