Page 249 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 249
žbena percepcija in pravna obravnava zločinov iz stiske ...
za torej ni zajela samo revnih in tistih s skromnimi prihodki, ampak velik del
prebivalstva.23 Za odzive posameznika na krizo je pomembna tudi okolišči-
na, da skupnost praviloma ni podpirala brezposelnih mladih ljudi, ki so si bili
prisiljeni tudi v najtežjih okoliščinah sami najti delo.24 Med najznačilnimejši-
mi dolgotrajnimi demografskimi posledicami krize je tudi dejstvo, da so po-
navljajoče se krize dolgoročno povzročale drugačno strukturo družin. Razne
demografske študije, ki so na različne načine dokazovale vpliv slabih letin na
demografske trende, so v splošnem spodbudile usmeritev, da se je v zadnjih
desetletjih iz preučevanja neposrednih posledic lakot prešlo na iskanje struk-
turnih vzrokov za splošno obubožanje, zaradi katerih si velik del prebivalstva
ni mogel zagotoviti eksistence v času krize. Gestrich je presegel Laslettovo te-
orijo o t. i. nuclear hardship,25 torej o takojšnem učinku krize na revne druži-
ne, in uvedel termin post-famine hardship, ki pomeni umanjkanje sorodstve-
nih povezav zaradi smrtnosti in poznega poročanja.26 Posamezniki, ki so se
pozno poročili, so zelo hitro zopet ostali sami in odvisni od pomoči drugih,
saj niso imeli potomcev, ki bi poskrbeli zanje, prav tako pa ne premoženja.
Ukrepe, ki so odgovarjali na zaostrene družbene, ekonomske in splo-
šne razmere, je mogoče razvrstiti v naslednje skupine:27
– nujni ukrepi, katerih namen je bilo zagotavljanje družbene stabilnosti in
ohranjanje zadovoljivega stanja splošnega zdravja prebivalstva,
– ukrepi za ohranjanje delovne sposobnosti in gospodarske moči nižjih
slojev mestnega prebivalstva,
– potrjevanje paternalistične podobe vladarja,
23 Appleby, »Disease or Famine?,« 403–32. Campbell and Ó Gráda, »Harvest Shortfalls,« 859–86.
24 V kraju Lainzinger je bistveno porasla smrtnost najbolj delavnih in tistih reprodukcijske starosti
med 15 in 30 letom. Najpogostejši vzrok smrti pa je bil tifus (hietziges Fieber, Hungerödemen), ki je bil
posledica slabe prehrane v tem času. Še več, smrtnost dojenčkov je v omenjenih viških padla, smr-
tnost otrok in starih je malenkost narasla, Medick, Weben, 569 in 632.
25 Hindle, »Dearth,« 64–98; Tilly, »Food Entitlement,« 333–49.
26 Gestrich, »Hungersnöte,« 132.
27 Pri analizi razmer1 v Ljubljani lahko pritrdimo tezi Patricka Webba, ki je trdil, da so v času ekstre-
mne krize evropske države preskusile nekatere nove ukrepe, ki so se potem tudi po koncu krize
uveljavili kot običajna sredstva zagotavljanja reševanja socialnih vprašanj, Webb, »Emergency Re-
lief,« 2092–95. V obravnavanih deželah so sicer tako kot v večini evropskih držav vzpostavili javne
kuhinje. Ob odsotnosti državne intervencije pa se niso, tako kot v nekaterih evropskih državah,
ustanavljala posebna društva, katerih namen je bil vpliv na cene žita, in sicer tako, da bi prek poseb-
nih gospodarskih družb in neodvisno od države zagotavljali uvoz cenejšega žita (iz ZDA, Rusije
in Egipta). Tudi v slovenski botaniki se je sredi 19. stoletja splošno uveljavilo načelo, da so šele la-
kote prisilile posameznike, da so presegli kulturne predsodke, povezane z določenimi kulturnimi
rastlinami, zlasti s krompirjem. Prim. Tušek and Pokorny, Rastlinstvo, 53.
249
za torej ni zajela samo revnih in tistih s skromnimi prihodki, ampak velik del
prebivalstva.23 Za odzive posameznika na krizo je pomembna tudi okolišči-
na, da skupnost praviloma ni podpirala brezposelnih mladih ljudi, ki so si bili
prisiljeni tudi v najtežjih okoliščinah sami najti delo.24 Med najznačilnimejši-
mi dolgotrajnimi demografskimi posledicami krize je tudi dejstvo, da so po-
navljajoče se krize dolgoročno povzročale drugačno strukturo družin. Razne
demografske študije, ki so na različne načine dokazovale vpliv slabih letin na
demografske trende, so v splošnem spodbudile usmeritev, da se je v zadnjih
desetletjih iz preučevanja neposrednih posledic lakot prešlo na iskanje struk-
turnih vzrokov za splošno obubožanje, zaradi katerih si velik del prebivalstva
ni mogel zagotoviti eksistence v času krize. Gestrich je presegel Laslettovo te-
orijo o t. i. nuclear hardship,25 torej o takojšnem učinku krize na revne druži-
ne, in uvedel termin post-famine hardship, ki pomeni umanjkanje sorodstve-
nih povezav zaradi smrtnosti in poznega poročanja.26 Posamezniki, ki so se
pozno poročili, so zelo hitro zopet ostali sami in odvisni od pomoči drugih,
saj niso imeli potomcev, ki bi poskrbeli zanje, prav tako pa ne premoženja.
Ukrepe, ki so odgovarjali na zaostrene družbene, ekonomske in splo-
šne razmere, je mogoče razvrstiti v naslednje skupine:27
– nujni ukrepi, katerih namen je bilo zagotavljanje družbene stabilnosti in
ohranjanje zadovoljivega stanja splošnega zdravja prebivalstva,
– ukrepi za ohranjanje delovne sposobnosti in gospodarske moči nižjih
slojev mestnega prebivalstva,
– potrjevanje paternalistične podobe vladarja,
23 Appleby, »Disease or Famine?,« 403–32. Campbell and Ó Gráda, »Harvest Shortfalls,« 859–86.
24 V kraju Lainzinger je bistveno porasla smrtnost najbolj delavnih in tistih reprodukcijske starosti
med 15 in 30 letom. Najpogostejši vzrok smrti pa je bil tifus (hietziges Fieber, Hungerödemen), ki je bil
posledica slabe prehrane v tem času. Še več, smrtnost dojenčkov je v omenjenih viških padla, smr-
tnost otrok in starih je malenkost narasla, Medick, Weben, 569 in 632.
25 Hindle, »Dearth,« 64–98; Tilly, »Food Entitlement,« 333–49.
26 Gestrich, »Hungersnöte,« 132.
27 Pri analizi razmer1 v Ljubljani lahko pritrdimo tezi Patricka Webba, ki je trdil, da so v času ekstre-
mne krize evropske države preskusile nekatere nove ukrepe, ki so se potem tudi po koncu krize
uveljavili kot običajna sredstva zagotavljanja reševanja socialnih vprašanj, Webb, »Emergency Re-
lief,« 2092–95. V obravnavanih deželah so sicer tako kot v večini evropskih držav vzpostavili javne
kuhinje. Ob odsotnosti državne intervencije pa se niso, tako kot v nekaterih evropskih državah,
ustanavljala posebna društva, katerih namen je bil vpliv na cene žita, in sicer tako, da bi prek poseb-
nih gospodarskih družb in neodvisno od države zagotavljali uvoz cenejšega žita (iz ZDA, Rusije
in Egipta). Tudi v slovenski botaniki se je sredi 19. stoletja splošno uveljavilo načelo, da so šele la-
kote prisilile posameznike, da so presegli kulturne predsodke, povezane z določenimi kulturnimi
rastlinami, zlasti s krompirjem. Prim. Tušek and Pokorny, Rastlinstvo, 53.
249
